Komu zvoni? (1) je bil projekt, ki je v ospredje postavil vprašanje poezije kot umetnosti zaprtih, elitnih krogov, ki išče poti preboja navzven, kjer bi bila dostopna in zanimiva za širšo javnost.

S formo zvenečega telefona na ulici smo želeli privabiti naključne posameznike h komuniciranju s poezijo in umetnostjo. Poezija je nepričakovano vstopila v intimni prostor mimoidočega in naredila nanj močnejši vtis. Posameznik je imel v vsakem trenutku možnost izbire med ignoranco in eksperimentom ter se tako zavedati, da je vselej on tisti akter, ki vstopa v neznano področje.

V notranjost telefona, ki je bil postavljen na starinsko omarico, kakor, da bi bil vzet iz stanovanja, se je vgradil predvajalnik zvoka, na katerem je bila posneta avtorska poezija. Zvonjenje je sprožil senzor, ki je v določenem radiju zaznal premikanje in je zazvonil. Avtorja projekta sta med izvajanjem projekta skrila v množico v bližini instalacij in opazovala odzive ljudi. Na Akademiji za glasbo so bili recimo sprva navdušeni nad tem, kar smo izvajali pred njihovim vhodom, ker pa je telefon tolikokrat zvonil, je motil učne ure in smo ga zaradi tega prestavili za nekaj metrov.

Ob tem sta avtorja projekta, Teodor Illek in Glorjana Veber, povedala: "Kaj je bolj zasebnega kot telefonski pogovor? Mislim, da se je poezija prvič v življenju dotaknila nekaterih ljudi, ki so skoraj po pomoti dvignili slušalko," je povedal Illek in Glorjana: "Zares doživeti kulturo, je biti v njej, ampak ne na katerikoli način in ne s katerokoli držo, razlike med ljudmi izpuhtijo." (Umetnost tekoče moderne, 2011).

***

(1)

Ljubljana (11. mednarodni festival uličnega gledališča Ana Desetnica, Wolfova ulica, Gornji trg, Jakopičevo sprehajališče), od 3. do 7. julija 2008. Avtorja ideje: Theodor Illek in Glorjana Veber,
poezija: Tanja Ahlin, Theodor Illek, Glorjana Veber, avtorica koncepta: Glorjana Veber.