neskoncnost

Language frequencies

kosarica

0

12.09.2009

3 min

49. vrata

Osnova projekta (1) je bila ideja, da se iz 14. skopskega bienala, na katerem je sodelovalo 48. držav – ustanovi nova, 49. država, ki tako postane stičišče vseh sodelujočih, tj. 700 umetnikov. Gre za državo brez mej, z jeziki, kulturami in izrazi združenimi v skupno umetniško govorico, odnose ter čustva z istim izvorom: umetnostjo.

Ideja in izvedba projekta je nastala v času bienala, ki se ga je poleg ostalih umetnikov iz drugih področij (likovna umetnost, intermedijske umetnost itd.), udeležila Glorjana Veber, izbrana na podlagi natečaja za področje literature.

Delo, ki vodi v "ustanovitev države", je pesem Twenty fingers on a piano/Dvajset prstov na klavirju, ki sta jo v času bienala napisala avtorica projekta (Glorjana Veber) in pesnik Tiago Patricio s Portugalske. Klavir simbolizira spreminjajoče se tone zgodovine, dvajset prstov aktualne okoliščine, enaindvajseti prst pa odpira vprašanje o popolnosti človeka in o njegovem mestu v 21. stoletju. Je umetnost rešitev za umetnika? Ostaja osnovno avtoričino vprašanje.

Kljub abstraktnosti 49. države se slednja dogaja v točno določenem trenutku in danem prostoru: zadnja noč bienala in študentski dom Palegonija ter njegovih sedem nadstropij. Proces ustvarjanja "države" je bil vpet v stvarno dogajanje in neločljivo povezan s sodelujočimi umetniki, ki so bili v ustanavljanje "prostora" aktivno vpleteni. 49. država brez njih ne obstaja več, razen v aktualnosti same situacije.

V študentskem domu s sedmimi nadstropji je bivalo sedemsto umetnikov. V vsakem se je izbralo 7 vrat (7 x 7 = 49; vrata so osrednja tema skopskega bienala). Na sleherna izmed njih se je pritrdilo del pesmi Twenty fingers on a piano in navodila, po katerih so morali stanovalci doma slediti oštevilčenim verzom do zadnjih, 49. vrat, kjer so našli rešitev: celotno pesem, ki pa ni bila zaključena. Zadnji verz je bil prazen prostor, ki ga je s svojimi besedami sklenil sleherni udeleženec projekta – pesem, ki je bila najprej delo dveh umetnikov, je postala pesem vseh umetnikov, njena vsebina pa skupni kreativni klic.

"Edini komentar, ki ga premore zavedanje, da se nas je iz oseminštiridesetih držav na eni točki zbralo 700 in da smo bili prisiljeni občudovati samo tista umetniška dela, ki smo jih prinesli s sabo, je: kakšna grozljiva škoda! Vse kreativne energije ljudi, ki med sabo ne ustvarijo ničesar novega. Čista umetniška recesija! Potem me je spet zagrabil – tisti val." Glorjana Veber

***

(1)

Skopje (Makedonija, 14. bienale mladih umetnikov Evrope in Sredozemlja, študenstki dom Palegonija), 12. in 13. september 2009; avtorica: Glorjana Veber; izvedba: Tiago Patricio, Glorjana Veber; Kamera: Jorge Graça; Video: Aleksandar Pechkov.