Drevo se ne premika. Ko njegovi listi plapolajo, je v njem že zakoreninjeno vesolje. Slišiš? Skozi dlan bereš njegove besede.

In deblo, ki ni več deblo, ampak perut, ki je zrasla med vama. Nič ne ostane tvojega. Tudi prej ni bilo.

Ptice rojevajo nebo med razdaljami. Tja gor, ki je kot noter, se pogled ne zna meriti v prostor med dvema.

Drug ob drugem stojita kot eno oko. Si lahko zamisliš, da si njegova zemlja in pogledaš nase? Res hecno.

Hoditi po njenem telesu. In ko pade dež, se skozi zemljo razliješ v pogled vode. Pridi. Tako daleč v svojem toku, da te neumnost izbrusi.

Neumnost je lepa. Ko je voda, gleda z očmi ognja. Samo nemirnost jezika bi rada opisala to norost.

Ampak norost je lahka in breztežna. Vidi skozi telo vetra. V prostoru brez hoje. Ob drevesu. Iz štirih strani neba. Kot iz kamna navzven.

Se vzdigne ptica. Ognjena ljudska pesem, ki se je ne da posekati. Dajva, igrajva se skrivalnice. Kot zlato z leskom obrnjenim navznoter.