Clovek

neskoncnost

It takes a loveheartmind to be allpossible.

Transcedenca

kosarica

0

08.08.2020

4 min

Živa prisotnost

Nikdar ne bom napisala pesmi o belem,
bila bi prekratka, predolga, tesna, ohlapna,
prosim besede ne delajte tega,
belo je nevzdržno belo,
pod njim se upognem v zrak,
tako zelo belo je belo belo,
da je še sonce ob belem
zgolj prečudovita beseda.

Vem belo,
ti nisi iz neba in nisi svetilka,
ne padaš v moje oči ali na kožo,
še manj si cvet, barva, kristal,
nisi iz mojega, drugega, odmaknjenega,
niti belo iz želje, misli, domišljije, vizije,
zgolj belo zelo

in besede izgubijo pomene, simbole in znake,
zgolj belo in jaz izgubi jaz in svojo minljivost,
tam me suspendiraš v umik iz telesa,
me zliješ vase, izgubljam se

v jasnost, v oblak, v belo karkoli,
brez zmage na drobno v milost
ni bogastva v nevzdržno belo,
samo vse to in zgolj to,
kar nas drži skupaj v tem plesu,

pronicanju, ekstazi, vrtenju iz vida v uvid,
še obstoj na misel se umakne, ko izginjaš
te ni in tudi belega ne, le kaj si mislil,
kako se spomniš na nekaj, kar ne veš,
da obstaja?

Kar je belo tako, da lahko obstoji samo,
ko te ni v njem s tem, kar poznaš,
kar si bral, slišal, videl, okušal in čutil,
sicer bi ga oskrunili želja, osvajanje,
plezanje, tisto iz koder je zgodovina v trenutku,
ko pokoplje resnico.

Zato ne bom napisala pesmi o belem,
ker samo takrat se zgodi brez oblike,
brez tebe, odmaknjen si priča
in potem iznenada sunek kot strela

se v temi prostora in tebe prižge belo,
plane iz sekunde kot tiger raztegnjenih šap
iz orla, vrtinca, celote, lepote sveta
si premagan, sesut, utopljen
v prvi vdih nedolžnega bistva, da,
to lahko razumeta le mir in ljubezen.

Cvet me je poljubil skozi moje ustnice,
vesolje pač ni odmaknjena zvezda,
vem, učili so me, da je nemogoče,
da v prostor brez oken in svetilke
prodre belo.

Res je, v zaporu ne preživiš,
v njem se predaš v življenje,
prevlada te stena, svoboda
njene brezkompromisne ravnine,
vzpenja se nad rešetke iluzije,
poljublja nebo iz neba, ki ga spuščaš.

Zato ne sprašuj, kje sem v tisti sekundi,
spomnim se bele, ko je bila prvič,
bele v deželah in morjih,
bele preden so boginje pokopali v bogove
in sodelovanje je gorelo v plamenih hierarhije,
povej mi, kaj častiš danes, ah Slovenec
preveč prastara in čista je tvoja kri,
belo te opazuje, belo diha iz tebe.

Ne, ne bom pisala o belem in nikar si ne misli,
da karkoli vem ali znam,
kako se milijarde pretopijo v sekundo dogodka,
kako se nariše načrt, zemljevid, pot, reši uganka,
išči jo, glej predmete, bodi lovec,
prepoznaj vsako sled, da,

takrat je bližina najdlje narazen,
to ni lov, belo je mirovanje, ptica,
sedla je na tvojo ramo, zapela iz globine
srca, ki ga nosiš, da razprostreš roke
iz vseh rok življenja, dotika milijarde
drobnega listja, pihni,

tako pada in se vzdiga naš skupen zrak,
potopi se vanj, zdaj si ti njegovo
dihanje, si opazil, tekočina se ti je razlila
iz vesolja, čutiš utrip, ki raste iz tebe,

zdaj nisi več osebnost, ni tvoje
vloge, poklica, imena, čudnih norosti,
le nevzdržno belo, vrtenje zavesti,
vid brez očesa, preprosta tišina.

Poglej me: pesmi o belem ni!

Pesem ne more vzdržati bele lepote.
Zato ne sprašuj, kako je bilo
spet nekega običajnega dne,
ko je belo iz trenutka rodilo 3600 sekund.

Zato pojdi,
brez pesmi o belem
se srečaj pred milijardami let,
globoko v notranjost zemlje tako,
da ne zmotiš svetlobe,

ki brez svetilke in oken
prodre iz tvoje kože
in razsvetli zrak,
ki ga dihaš.

Zadnje objave

blog post

21.08.2020

1 min

Začetek

Kamenje na plaži zložim v besedo človek.

SRCEVANJA

blog post

08.08.2020

4 min

Živa prisotnost

Nikdar ne bom napisala pesmi o belem, bila bi prekratka, predolga, tesna, ohlapna ...

V PESMI

blog post

29.07.2020

2 min

Enak človek kot si ti?

Nikoli več ne bo človeka kot si ti. Ne s takšnim obrazom ali kožo, ne z življenjem kot je tvoje. Ne bo ga.

V PESMI