Ljudje nimajo radi teme. Tema zabriše obraze, telesa, oblike, nejasna je, nedefinirana, neulovljiva, neizrekljiva, zato strašna in naj bo čim bolj oddaljena, ker je pomembno: ponoči se zaklenejo vrata.

Zato temi nihče ne poje hvalnic, nihče je ne poljubi, objame, nihče je nima rad, nihče je ne povabi, vsakdo jo odžene, išče v njej sled svetlobe, da se reši, da lahko zasije.

Ne, ni res, da ljudje nimajo radi teme, le um v njih je ne mara, um ne prenese skrivnosti, um ne prenese ne vedenja, um hoče vse odgovore, um mora biti prepričan, um ne mara neuspeha, medtem ko srce v tebi celo življenje utripa v temi.

Zato zapriva oči.

Zdaj sva drug drugemu tema, to je prvo, kar se nama zgodi, postala sva žametna in globoka. Nič se ne vidi, ne veva, kako izgledava, kakšne barve je najina polt, kateri je višji ali nižji, nimava predstave o drug drugem, prepričanja, nobene ideje, ker nič več ne veva, nama ni potrebno iskati drug drugega.

In šele zdaj se lahko dotakneva,

brez iluzije sva drug drugemu nepoznana,

zdaj sva doma.

V temi sva si postala tujca.

Zdaj nič ne bo uničeno.

Ostala je resničnost

in jutro.