Da svet ne bo rešen s politiko, ampak z lepoto, je menil Andrej Arsenjevič Tarkovski, slavni ruski in sovjetski filmski režiser, znan po svojih filozofskih pogledih na umetnost in življenje. Zastavil nam je aktualno vprašanje o vlogi in odgovornosti ustvarjalk in ustvarjalcev v današnji družbi.

Ko razmišljam o izzivih v slovenskem političnem okolju, me njegovo prepričanje, da imata umetnost in estetika trajnejši vpliv na človeško dušo in družbo kot pa politika, navdaja z občutkom o neizkoriščenih potencialih. Res je, da igra politika ključno vlogo pri oblikovanju družbenih politik, zakonodaje, ukrepov, a ostaja preveč obremenjena z ideologijami, strankarskimi oz. parcialnimi interesi in kratkoročnimi cilji.

Korupcija, nepotizem, nepripravljenost za sodelovanje med strankami, negativna retorika, nezaupanje v politične institucije med državljani, niso več "samo" potencialno pričakovane, ampak že "vštete" v prihajajoče posledice. Od morebitnega vprašanja o sposobnostih naše politike so ostala zgolj še dejstva o večjih ali za delček manjših njenih negativnih posledicah za življenja državljanov in državljank.

Tarkovski je verjel, da lahko umetnost, vpliva na ljudi na bolj subtilen način, kar lahko vodi k spremembam v družbi: spodbudi razmišljanje, refleksijo in empatijo ter poveže ljudi na čustveni ravni.

Umetnost bi torej lahko postala most med političnimi razlikami, kjer bi se ljudje srečali in razpravljali o skupnih vrednotah ter izzivih. To bi lahko pomagalo zmanjšati politično polarizacijo in prispevalo k boljšemu razumevanju družbenih problemov.

Da je temu res tako, so pritrdile tudi raziskave v okviru moje doktorske naloge. Vendar pa tega mostu v slovenski praksi ne vidim, tudi kulturni sektor ostaja preveč obremenjen med levim in desnim, kar pomeni, da je politika dosegla svoj namen: ne upravljati z močjo, ki bi jo imeli kot prinašalci dialoga. S tem bi prispevali k ustvarjanju bolj povezane in strpne družbe.