Koraki proti španskim odrom so se odvijali kot hoja po nevidni meji, razpeti med silo umetnosti in vse močnejšo težo, ki je pritiskala na moje prsi. Med njima je tlelo tiho nasprotje, ki ga dolgo nisem zaznala. Kot da se za vdih prebijam skozi svinčeno meglo, ki spreminja moj glas v nevzdržen kašelj, zavzemal je vse moje tišine.

Na pesniškem festivalu v Španiji, kjer so me pričakovali za šest nastopov, mi jih je uspelo izvesti štiri. Vsak korak k mikrofonu je bil kot potovanje skozi tunel: kašelj, megla, mraz, izčrpanost in teža so se na drugi strani publike nenadoma razblinili – nisem več stala pred mikrofonom, bila sem njegova resonanca.

V tovrstnih trenutkih čas postane prah, lahko ga odpihnem kot semena regratove lučke. Svet okoli mene se preobrazi, moje telo je prizorišče in umetnost se razodeva brez negotovosti in želje. Nisem več nekdo, niti pojav ali pojem. Brez imena sem in nekaj mi šepeta, kar je tanjše od vonja, bolj natančno kot besede. Morda je to eter, ki me je pozabil v tem čudnem svetu,

tu, kjer sem spoznala, da ljubezen nima nasprotja, da smo zgolj instrumenti v rokah stvarstva, in to nama zadostuje, kajne Manca? Doživeti tebe in vse to je sreča: štirje nastopi, ki so tisočkrat in še deset tisočkrat več kot milijon – z vsemi ljudmi na festivalu, Annabel in Julio sta rekla, da je bil zadnji in potem smo skupaj jokali. Ne zato, ker je bil zadnji, ampak ker smo vedeli zakaj.

V Slovenijo sem se vrnila z olajšanjem, da sem šele doma izvedela za diagnozo pljučnice. Spet se mi je v očeh nabiralo morje, ko sem razmišljala o bratrancu Robiju, bil je najstarejši med nami in nekega dne je vendarle prenehal jecljati. To je bil dan, ko je pljučnica vzela njegovo življenje.

Vsi ti povratki domov mi odpirajo vrata k premišljevanju o smislu naših izkušenj. Pablo Neruda je zapisal:

"Lahko odrežete vse cvetove,

a pomladi ne morete ustaviti."

V vsakem kašlju, v vsaki megli in teži, skozi vsako bolezen in smrt, v vsakem trenutku se prebuja pomlad – to je sreča, to so vse moje tišine.