Clovek

neskoncnost

It takes a loveheartmind to be allpossible.

Transcedenca

kosarica

0

27.10.2020

3 min

Vse je zgolj božansko

Si kdaj spoznal žito? Ne z očmi, ne z dotikom,

zgolj žito takrat, ko ga ni.

Ko je odmaknjeno od vetra, od svojega stebla,

ko ga še ni prineslo v zemljo, žito brez vonja

in spomina.



Takrat, ko žito še počiva pri bogovih,

da bogovi zaradi žita niso več bogovi

in je vse je zgolj božansko.


Se morebiti spomniš, kako si takrat prispel vase,

se prvič razgrnil v svoje prste, se prepletel s kožo,

poselil svojo kri, vdihnil tisto, čemur pravijo zrak,

dotik, površina, stvar, ki drži drugo stvar

na drugi strani.


Se spomniš nerodnega občutka zidov in tal,

postanejo neprehodni, fizični, ti si pa duša

navajena vala, svobode, celote, pretoka.


Na enkrat si le kepica z zavestjo,

obnaša se kot dojenček, ki zna govoriti,

a mu usta še ne dovolijo, tudi razmišljati,

a s čim to izraziti, mora počakati,

da telo zraste, da osvoji besede v govor,

da bodo noge držale njegovo težo,

kakšen paradoks.


Čakanje postane stalnica,

okušanje lepote,

da mora tvoje telo odrasti,

da spoznaš, kako klijejo polja,

kako zori drevje, kakšno dolgo pot

opravijo sok, energija, tišina,

ker si še vedno povezan, ker si



še vedno svetloba in strast,

četudi otroška in s starši,

ki te držijo za roko. Da,

lahko počakaš do takrat,

ko ne boš več okušal čakanja

in boš zgolj valovanje.



Kaj je to sovraštvo, kaj je ljubosumje,

kaj je maska, kaj je delitev, kaj je laž,

kaj je privoščljivost, kaj je norčevanje,

ne razumem, moram odrasti.



In potem v nekem hipu zapiha,

začneš pozabljati, kar si prinesel s seboj,

inteligenca začne izginjati, zavedaš se,

da bo tudi to izbrisano, postal boš otrok.



Česa se naj oprimeš, kam vse to shraniti,

zložiti, da boš našel, ker boš pozabil,

da boš prepoznal, znal poiskati,

kar si vedel, za kar si tu,

da boš lahko priklical nazaj,

kar si že imel, življenja, ki si jih okusil,

čase skozi katera si se rojeval,

milijarde let dolga pot,

da sva tu.



Izstopiš.

To je Zemlja.

To je nasmeh.

Mislila sem,

da je nasmeh nekaj,

kar se dogaja samo z usti,

zdaj pa vidim, da se s celim telesom.

In moja solza. Slana je

kot morje. In to je guba.

Videla sem jo, preden sem prišla,

a zdaj vem, kako se gubo čuti.

Lahko držim jabolko,

njen okus in sonce,

da, ta planet ima občutek,

nosim ga v svojem telesu.



In to je človek, jaz sem človek

in to je seme, ekstaza trenutka,

ki ga imaš sam s sabo.



A veš, kako je teči ponoči,

ko ničesar ne vidiš in gleda

z očmi reke, ki te spremlja,

potiska, divjina odprta, mehka,

nepreračunljivo globoka,

vonj korenin, lahko si karkoli,

lahko si

kjerkoli.



Rada

se dotikam sebe,

nisem se spremenila,

izbiraj barve, odtenke, odtenke med odtenki,

prižgala sem glasbo, zelo natančno glasbo,

poljub človeštva se dogaja vedno na samem,

skromno, ponižno, s predajo, ko telo

prižge vse luči, mi je vseeno v kaj me oblečeš,

zbrana sem v vseh golotah vesolja,

ker si te včasih rada privoščim,

tako kot si gladina privošči nebo.



Si videl? Nekaj počiva v bogovih,

nekaj, zaradi česar bogovi niso več bogovi,

ampak je vse samo še božansko.



Nisi pozabil, četudi misliš,

molekule vode imajo resonanco božanstva,

prebudi se v rastlinah, prebudi se v drevesih

žuželkah, ribah in pticah, vzorcih, vremenu, rasti

in smrti,



prebudi se v vseh krogih življenja,

v gibanju zemlje, v treh plamenih,

povabi moč kozmosa, da postane del tebe,

da je vse samo še božansko,

ničesar ne rabiš,

tako

pač

je.

Zadnje objave

blog post

10.01.2021

4 min

Hrup slej kot prej obmolkne

Veš, tudi jaz se rada gledam v ogledalo, vedno, kadar iščem odrešenika.

SRCEVANJA

blog post

06.01.2021

1 min

Zavedanje

Življenje je darilo za odvijanje pentlje zavedanja.

PRED RAZMIŠLJANJEM

blog post

25.12.2020

4 min

Resnična svetloba je za oči včasih temna

Nekaj te pokliče, kar zmore čez nepredušnost.

SRCEVANJA