Nekoč je živel metulj, ki se nekega dne
prebudi na planetu, okroglem kot Zemlja.
Kontinenti identični. Države. Živali. Ljudje.

Imena za vse to. Skoraj isto, a ni.
S krili zamahne. Na rahlo. Zrak čist.
Nahranjen z drevjem. In zatem leti.

Njegove so strehe katedral, stopnišča.
Vse prepovedane klopi v parkih,
sedeži stadionov, terase zaprtih lokalov.

Vsa navdušenja, turistične destinacije,
leti letal. Njegovo. A metulj
tega ne potrebuje. Metulj to ima.

Tvoje želje in tvoja svoboda so njegovi.
Dotiki tvojih svojcev, prijateljev, ljubezni.
Njegova je tvoja razdalja do njih.

Metulj nima telefona, kablov, kamere,
posnetkov. On ima kožo in vonj
tvojega zaslona. A se ni boril. Ni molil.

Metulju ni bilo potrebno karkoli storiti.
Vsa tisočletja pohlepa, vojn in bolezni.
Metulj pa samo razpre krila.

Ko je del neba, metulj ne leta proti nebu.
Metulj ne ve, kaj hoče lepota od njega,
kaj hoče čas, kaj hočeta gozd in pot.

Metulj ne ve, kaj hoče glasba,
kaj hoče umetnost, kaj hoče avto.
Metulj ne ve, kaj hočeš.

Kaj je mogoče, kaj nemogoče.
On samo leta po tem planetu,
ki ni Zemlja, ampak njena dvojčica.

Tudi tu so ljudje z rokavicami, maskami
1,5 metra narazen. A metulj ne ve,
da nimajo virusa, da pride dan,

ko se zaščitijo, da dotik, bližina
in starost ne bi postali
samoumevni.

Daj, napišiva pesem o tem metulju.
In ko jo ujameva, izreživa v papir
luknje.

Zdaj pesmi ni več. Izginejo
ljudje, ki bi jo brali. Izgine
vse, kar bi midva imela.

Ostanejo le odprtine.
Veliko odprtin
za barvaste metulje.