Clovek

neskoncnost

It takes a loveheartmind to be allpossible.

Transcedenca

kosarica

0

19.11.2020

2 min

Včasih je resnica lepša

Spomnim se pred kakšnimi 5 leti. Slovenijo je zasul val migrantov.

Tudi Celje. Takrat sem bila direktorica nekega zavoda.

Klicali so me iz občine, če lahko pomagam s prostovoljci.

Zdaj. Takoj. Prvi migranti pridejo. Bila sem na Krekovem trgu.

Čez pol ure bi morala imeti govor. Odšla sem. Tekla pravzaprav.

Vmes klicala na vse možne številke. Namestili jih bodo v ekonomsko šolo.

Tja sem hodila. Zdaj je bila tam že vojska. Dali so nam maske.


Tišina je bila globoka. Lahko bi slišala zidove. Nekaj vojakov je razkladalo hrano.

Pihal je blag veter. Svetloba je bila lepa. Čas se je upognil v novo realnost.

Potem sem gledala v tla. V svoje bele salonarje. Popraskane. Prašne.

Niso bili več beli. Tudi pete niso bile več pete. To ni bila več obutev.

To so bili beli salonarji iz katerih je začelo vame tolči razkošje

in privilegiranost družbe iz katere sem prihajala.


Prišli so. Tam sem ostala tri dni. Pred naslednjo »pošiljko migrantov«,

tako so jim rekli, smo s čistilkami razkuževale prostore.

Včasih so se mi ulile solze. Ker ni bilo nikogar zraven,

ni bilo potrebno pojasnjevati, da se ne jočem zaradi močnega vonja čistil.

Ampak tistega drugega vonja za tem vonjem,

ki je nosil v sebi prispodobo zaščite pred umazanim svetom.


Bila sem vesela. Alenka je prinesla grozdje. In potem spet tista svetloba

iz vsakega grozda, ko je skozi okno svetilo sonce. Skoraj nisem bila več lačna.

Niti ponoči. Sedela sem na stopnicah, gledala luno in veje, ki so jo delile na kose.

Večkrat so prišli policaji, vprašali, če je vse v redu, čakala sem na nov »paket migrantov«.

Tudi tako so jim rekli. In en dan je prišla tudi druga direktorica za nekaj minut.

Posneli so dobre fotografije.



Ko je bilo vsega konec, sem brala članke v časopisih. O izbirčnih in prevzetnih migrantih,

ki ne vzamejo vse ponujene hrane, ampak samo tisto, ki jim paše. Res je, nikoli niso vse vzeli.

Vzeli so čisto malo in ponavljali v angleščini: »Da bo še za druge.«



Ko je bilo vsega konec, sem brala, da puščajo pri posteljah zavrženo hrano.

Res so jo puščali, varčevali so jo za zjutraj, ker niso vedeli, da jih čaka še zajtrk,

a potem so morali že oditi.



Ko je bilo vsega konec, sem brala o nasilnežih in posiljevalcih.

Hvaležna sem, da te izkušnje nimam in da ne čutim potrebe,

da bi govorila, da menim, da so vsi migranti enaki.

Vendarle se mi je takrat zdelo, da je bilo tisto grozdje lepše

celo od tistega, ki raste za našo hišo.


In zdaj, ko je že dolgo vsega tistega konec, se vsakič, ko pijem kavo

spomnim okusa kave z njimi. Njihove ženske so spale, oni so jih varovali pred vhodom,

me spoštljivo spraševali »to in ono«, katera država je boljša za prihodnost,

ako so vse prodali, kako jih čaka lepši svet, da smo najbolj gostoljubna država,

da so prvič dobili tudi obleke – da so postali srečni. Za hip smo pozabili,

si povedali tudi kakšen vic, jaz na svoj račun, oni na svojega.

Kasneje sem razmišljala, če bi jim morala povedati kaj drugega,

a to je vse, kar smo takrat imeli.


Na koncu smo vsi odšli.

Stala sem pri vhodu in oni so hiteli po stopnicah.

Zdelo se mi je, da stiski rok trajajo dlje kot so v resnici.

Oči so jim žarele, še otroci v naročju žensk so se smejali,

kot da Titanik ni nikoli utonil.

Tudi jaz sem se smejala.

V razpokanih belih salonarjih.

Zadnje objave

blog post

19.11.2020

2 min

Včasih je resnica lepša

Spomnim se pred kakšnimi 5 leti. Slovenijo je zasul val migrantov.

SRCEVANJA

blog post

02.11.2020

1 min

Majhne stvari

Včasih je dovolj dati nekaj majhnih stvari. Eno majhno stvar recimo.

SRCEVANJA

blog post

29.10.2020

1 min

V kakšnih časih živimo?

Bom odgovorila z zgodbo.

SRCEVANJA