Ne vidim te skozi um.

Ne vidim te skozi srce.

Sem le priča skupni zavesti.

Zato nosim um na pladnju.

Zato nosim srce na pladnju.

Na pladnju se ne bojim zanju.

Vidim ju. Tam sem jima priča.

Oba sta del mojega bitja,

objema ju moja zavest,

ki prav tako ni moja last.

Zato me ne bolita,

zato nisem ranjena,

če se vanju zažene puščico.

Preveč glave je nevarno, ker ima oči.

Preveč srca je nevarno, ker nima oči.

A brez nevarnosti ostanemo v življenju slepi,

slepota si pač rada domišlja,

preteklost, prihodnost, besede, sanje, podobe,

listje z dreves pa še kar pada samo od sebe.

Zato ne potrebujem izbire med srcem ali umom,

sem pač čudna in sem raje trikotnik.

Resnica mi je ljubša.

Zavest ne boli.

Iz tam ljubim.

Brez praznine

listje ne bi padalo

v ljubezen.