Clovek

neskoncnost

It takes a loveheartmind to be allpossible.

Transcedenca

kosarica

0

25.02.2021

4 min

Reke tečejo k morju, ne glede na to, koliko ljudi plava proti toku.

Ni še bilo leta, ki bi izpustilo kakšen letni čas. Vsako leto zraste trava. In reke vedno tečejo k
morju, ne glede na to, koliko ljudi plava proti toku.

Oblaki so vedno zgoraj, četudi napišemo milijarde prečudovitih pesmi o oblakih na tleh. In ponoči se prižgejo zvezde, če jih vidimo ali pa ne. 

Vse to. Vedno na voljo. Ne da bi se premaknili. Ne da bi se trudili. Ne glede na to kakšni smo, se bo vsako leto odprlo na milijarde rož. 

Četudi je naše obnašanje nesramno, sovražno ali privoščljivo. Sonce posije na našo kožo. 

Res pa je, da s takšnim vedenjem od sonca ne bomo prejeli tisto, kar prejme človek, ki je ljubeč. In to je "razlika", to je svoboda, ki je ne ustvarjamo, ampak prepoznavamo
s čuječnostjo do življenja in energije.

Ne moremo vedeti, ali je na drugi strani zidu svetloba, če ni odprtine skozi katero bi lahko vstopila. To je njeno gnezdo, kot ga ptica potrebuje za jajce. Gnezdo, ki ga spletemo v sebi
in s tem v odnosu do drugih.

Zakoni, pravila in znanje se nenehno nadgrajujejo v smer, kamor se usmerja ljudi. A namesto nas ne hodijo trava, ptice, oblast. Težko premaknemo svojo nogo s telesom soseda. 

Ko nihče, prav nihče ne more vedeti, kaj bo ali če sploh bo jutri, mi še vedno z vso gotovostjo obljubljamo in postajamo podobni podatkom iz naše glave. Ker se redko zgodi, da nam
najljubša hrana iz otroštva ne tekne več.

A narava ne obljublja in ne govori. Nemogoče jo je doseči z razmišljanjem. Najboljši plavalci so kot voda, najboljši alpinisti so eno z goro. Odprti so in skoznje vstopi obstoj vode, obstoj gore.

Ne, ni mi tega pripovedoval stric, kadar se je vrnil iz Mount Everesta ali kakšnega drugega
"Mounta", le v njegovih gibih, v tišini med stavki se je vzpenjala gora in mraz je bil veličastno počasen, četudi sem takrat sedela na poletnem pikniku.

Se mi zdi, da razlaganje življenja, lepote, obstoja ali česarkoli podobnega, terja njihovo pomanjkanje. Z interpretacijo jih pričnemo pogrešati.

Velikokrat slišim ljudi reči, kako položaj, denar, uspeh, tudi ljubezen in "xy zadevščin" pokvari
ljudi.

Nič ne more spremeniti človeka na slabše, če v njem za to ni semena. Ljudje se ne pokvarijo, samo tisto seme je dobilo "rodovitno" zemljo za rast. Dobilo je stebelce, deblo, liste, krošnjo – dejanja.

Zato si je potrebno za vse in vsem odpustiti: napake do ljudi, ki jih označujemo za slabe, napake do ljudi, ki jih označujemo za dobre. Sicer ostanejo semena ne odpuščanja.

Ker je res, da ne vem, kaj razmišlja narava. A ko jo opazujem se mi zdi, da dež res ne zalije samo ene bilke, ampak cel travnik.

(In še mene brez dežnika.)

Zadnje objave

blog post

23.06.2021

1 min

Ko zjutraj prične dan živeti

Nekaj je med nama, a ne tako, kot je dan z nočjo.

SRCEVANJA

blog post

19.06.2021

3 min

Brez notranje tišine se nič ne sliši in nič ne vidi.

Hoja je težja, ko jo razdvojiš na levo in desno nogo.

PRED RAZMIŠLJANJEM

blog post

09.06.2021

5 min

Poezija je opazovalec

Vsaka generacija želi naučiti naslednjo, kako živeti.

PRED RAZMIŠLJANJEM