neskoncnost

Language frequencies

kosarica

0

09.06.2021

4 min

Občutek evolucionističnega razvoja

Poezija je opazovalec, ki ruši in ustvarja. Je eno izmed mnogoterih ogledal trenutnega stanja družbe, žaromet zgodovine in daljnogled za prihodnost, ki ima očiščevalno ter graditeljsko funkcijo. A ko gre za prihodnost, so mi blizu Eliotovi Štirje kvarteti z njegovim 'tukaj in sedaj', da je zgodovina iz vidika sedanjosti pravzaprav nepomembna. Kot da je napovedovanje prihodnosti zgolj pogled v preteklost, ki nas zasužnji do mere, do katere ji dovolimo.

Pesnik si lahko vzame svobodo in družbeno danost interpretira po svoje. V svetu relativnosti in strahu, čigar epistemološka vera zavrača transcendentalno, ne samo reflektira svet, ampak išče ustvarjalno in bivanjsko skrivnost. V pesniško stvaritev je vpeta vsa psihološka, materialna, duhovna, filozofska in družbena masa. Čeprav pesnikov notranji svet doživljanja prevladuje nad zunanjo izkušnjo, so vsi umetniški doživljaji prepleteni s skupnostjo in njenim kolektivnim gibanjem. Trženjska politika ga 'sili', da je glasnejši in drugačen, hkrati pa na ta način povzroča 'nepravilnost', na katero se družbeni podsistemi nemalokrat odzovejo z željo po uničenju. V tem 'procesu' se pesnik pogostokrat znajde pred skušnjavo in svoje vrednote, etično držo in moralo potisne ob rob. Zdi se, kot da se njegova občutljivost za dobro, izjemno in avtentično, danes prevečkrat spreminja v individualni narcistični boj za prepoznavnost. Postaja pesnik le še nevidni člen, ki navzven kritizira, navznoter pa vzdržuje kapitalistični sistem oz. neoliberalistično misel?

Na tem mestu se odpira vprašanje t. i. pesniške manipulacije – ne v smislu iskanja izraznosti, temveč razdalje med tem, kar pesnik kaže navzven in tem, kar dejansko je. Opozarjanje na prikrite, manj vidne dihotomije, ki jim propagandni mehanizem omogoča življenje, je pomembno ravno zaradi pesniškega poslanstva in njegove prvobitnosti. Na ta način lahko poezija prepoznava in zdravi družbene rane, bralci pa lahko odkrivajo vzporedne realnosti.

Poezija bo vedno predstavljala interakcije, ki povezujejo različne prostore, med katerimi potekajo boji, tako znotraj njih kot med njimi. Ravno zaradi tovrstnih razpok, o katerih vsak s svoje perspektive govorijo Heidegger in drugi misleci, je na neki stopnji moderne poezije prišlo do situacije, da je pesem postala pomembnejša od pesnika samega. Zato je morebiti še toliko bolj pomembno pesnikovo zavedanje, da se ne more oddaljiti od družbene danosti, ampak jo lahko le globlje uzre in so-kreira.

Verjetno bomo v družbi, v kateri živimo,

s težavo priča radikalnim družbenim spremembam,

vladajoče politike se tovrstnim okoliščinam raje izognejo.

Politično bolj zanesljiv je potek manjših, hitrih, nenehnih sprememb in pritiskov,

ki dajejo občutek evolucionističnega razvoja,

da se ne dogaja pravzaprav nič radikalno pomembnega.

Zadnje objave

blog post

03.06.2024

5 min

Slovenska elitica – "Neka se nas vidi, druže!"

"Ne boj se popolnosti – nikoli je ne boš dosegel."

RAZMIŠLJANJA

blog post

13.05.2024

6 min

Dulanost dobrote – Na nikogaršnji strani

"Ko se znajdeš na strani večine, je čas, da se ustaviš in premisliš."

RAZMIŠLJANJA

blog post

10.05.2024

4 min

Vse moje tišine

"Lahko odrežete vse cvetove, a pomladi ne morete ustaviti."

RAZMIŠLJANJA