Clovek

neskoncnost

It takes a loveheartmind to be allpossible.

Transcedenca

kosarica

0

06.02.2021

5 min

Kultura - ko bomo začeli proslavljati kamen, bo tudi tempelj že stal

Ljudje velikokrat pravimo, da imamo radi Boga ali kulturo ali človeštvo. A v odnosu do enega človeka, to rado izgine.

Kot da je ljubezen abstraktna, kot da človeštvo ne sestoji iz tebe ali mene, kot da v človeštvu posameznikov ni. Kot da pogovori na socialnih omrežjih niso odraz kulture.

Kulturo smo oklestili na slike, knjige, performanse, ples – karkoli prečudovitega. A ko se je potrebno izraziti z umetniškim delom kulturnega izražanja in ravnanja, ostanejo naša platna prevečkrat prazna. Pisala obležijo in ples se kar ne zna več gibati.

Samo hip-twit je potreben in že razfrčkamo svojo ljubezen. Razprodamo jo žaljivkam, sovraštvu, zaničevanju, maščevanju, norčevanju zob za zob. Kot da je kultura samo za včasih, za takrat, ko lahko naš talent, naš veliki genij, naša vrhunskost, zasijejo.

Takrat pokažemo, kako majhno in ozko vrednost dajemo kulturi in človeku. Kako zelo podcenjujemo svoj talent, svojo sposobnost širine in zmožnosti zgleda. Kako zelo na površini poznamo svoje bivanje.

V trenutku nam ni več mar za lepoto besed. Ker jih ne proslavljamo, ne moremo častiti telesa in duše iz katere prihajajo.

Mogoče smo pa uspeli priti tako daleč v razkol, da izražanje skozi argumente in mnenja ne potrebuje več kulture. In je potrebno počakati še na 657846534 epidemij za uvid, da je seme, ki ga nosimo, starejše od argumenta in globlje od razprave.

Majhna razdalja je potrebna za prvi korak. Dovolj je zgolj bližina, ki se prične s tlemi pod lastnimi nogami. Žal so drugi še vedno težko kulturni namesto nas.

Je pač tako, da se kulturnega izražanja ne da nakazati s kašnim vladnim paketom. Ni še priporočil glede tega. Če bi bila, se verjetno ne bi prijela. A če bi kulturno obnašanje bilo obvezno, bi to bil verjetno čas naših babic in dedkov.

Zdaj smo v času demokracije in svobodnega (ne) kulturnega izražanja. Razmere so slabe, kulturno izražanje je na čakanju ali brezposelno. Nekaj fičngov podpore dobi iz ust posameznikov, ki se raje več ne spuščajo v debate, obsojene na abstraktne delitve "ti si to, ti si ono". Posameznike, ki raje več ne sodelujejo v siciranju besed ali preteklih dogodkov, ki bi morali služiti združevanju.

Ker če delitev več ne bi bilo, bi utegnili imeti manj problemov, bi utegnili živeti lažje – utegnili bi se imeti radi.

Vem, svetloba na nebu je vedno počasna in tudi kulturno izražanje ne dozori čez noč v plod. Brez lastne izkušnje je težko prepoznati, da so v vsakem kamnu vrata, tista pot, ki jo je opravila kamenina, da je postala okrogla in gladka – mehka in žlahtna.

Še vedno je lažje je spreminjati druge, kot pa čutiti svojo prepletenost skozi obstoj slehernega človeka in biti zgolj tekočina, iz katere se odžeja lepota.

Ker je že en korak k človeku, ena sama topla beseda sebi, dovolj, da človečnost postane konkretna in od vseh.

Lahko razumem, da je marsikdo izgubil zaupanje. A če te krutost življenja oropa občutljivosti do obstoja, do slehernega lista, potem verjetno res ni potrebno, da smo ljudje.

Večinoma časa se trudimo, da ne bi izgubili, ko se je najlepše že zgodilo. Nekje vmes nismo videli, da je med vejami bilo sonce in da je vse, kar lahko storimo glede zvezd to, da jih nosimo v sebi.

Ker ne potrebujemo zunanjega genija, ki bi mu uspelo iz razdeljenih ljudi sestaviti celovito družbo. Zato kulture brez kulturnega izražanja ni.

Ni potrebno, da smo pozitivni, ni potrebno, da smo negativni – ni potrebno, da smo razdeljeni. Lahko smo zgolj pristni.

Takrat prepoznamo kamen.

In tempelj ni več samo čudovita zunanjost.

Zadnje objave

blog post

09.04.2021

3 min

* SVEŽE * Odšli smo in si vzeli zemljo.

In potem na enkrat. Se površje zapre.

SRCEVANJA

blog post

06.04.2021

2 min

* SVEŽE * Biti odprtina

Morje steče skozi tebe tako, da si ti morje.

SRCEVANJA

blog post

30.03.2021

1 min

Samo še en dan se ustvari

Ljudje se danes borijo za srečo, ki že takrat ni bila sreča.

SRCEVANJA