V sodobni družbi, ki se vse bolj osredotoča na kuriranje življenj, da bi domala vsak korak, vsaka izkušnja, temeljila na predhodnem načrtovanju in dokumentiranju ter zagotovila družbeno sprejemljivost, se zdi spontanost kot kisik.

Spontane fotografije mi ne pomenijo samo določene umetnosti fotografiranja, ampak način vstopa v prostor – pogled na življenje. Za fotografiranje nimam primernega fotoaparata, še manj imam primeren telefon, fotografiranja ne prepoznavam kot svoj hobi, ne odhajam na lov za fotografijami, zgodi se. Ob tem brezciljnem početju me velikokrat prešine, da svetovno znanemu in že dolgo pokojnemu fotografu Adamsu, ni uspelo samo zelo dobro zabeležiti duha pokrajin, ampak je z besedami, da fotografija ni samo odsev resničnosti, ampak tudi videnje, ujel tudi duh današnjega časa.

Spontane podobe, ki ne vključujejo postavljenih prizorov ali pripravljenih modelov, mi pomagajo ohranjati pristnost kot protiutež ustvarjanju popolnega vtisa na družbenih omrežjih in v drugih digitalnih prostorih. Dojemam jih kot reakcijo na preoblikovanje družbe v nasilno "kuratorsko strukturo", ki postaja z retuširanjem, poliranjem in nastavljanjem skušnjava, neprepustna za drobno in nepopolno vsakdanjost, z videnjem katere zaradi uporabe t. i. scenaristike očitno nismo zadovoljni. Nismo samo ljudje kompleksna in protislovna bitja, tudi spontane fotografije so kompleksne, zajamejo trenutke resničnosti, nepredvidljivosti in pristnosti.

Kot je pesnik Whitman nekoč zapisal:

"Do I contradict myself?

Very well then, I contradict myself.

(I am large, I contain multitudes)."