Clovek

neskoncnost

It takes a loveheartmind to be allpossible.

Transcedenca

kosarica

0

12.09.2019

2 min

Sloventida

Človeštvo prihaja, ko hodim k njemu
in mu prevajam val.
Človeštvo belo kot pred snegom,
čisto, milo, drobno in mogočno,
takšne kot so korenine, ko se vrnejo iz tal,
iz vseh semen, ledu, ras, barv in spomina,
iz vseh oblik vesolja klije nežno, tiho in nevidno,
človeštvo v mojo majhno slovensko dlan.

Zato te več ne prosim,
ker si že vstala zemlja bela,
priklicana globoko kot platno v barve,
ljudstvo v držo, v zavest,
iz vseh zgodovin kot rdeča skrita kaplja,
ne katerokoli, tista iz por kože, sonca,
ki požene iz telesa v prah.
Iz njega nas dviguješ zdaj Slovence,
da nas nese brez sramu besede,
domače, svete, karantanjske, keltske,
pozabljene od sebe in držav,
daj, na njenem robu zgrabi najin boben,
z njim te pojem, nisva sama,
nisva roke, nisva noge, nisva več samo srce,
sva skala, tla pod skalo, mlečna cesta,
iz nje te berem, v njo te zbujam,
iz jezika v jezik, iz simbolov v pesem,
da, ona me drži za grlo,
iz nje vlečem korenino zvoka, reko, odprtino,
naš svoboden topel dom.
A ne v moj ogenj, niti v mojo misel,
niti jaz pred njo, v tisto rožo onkraj časa
pelje pet prstov belih, brez razuma, s širino,
za slehernega izmed nas.

Ne, ne morem več prostost držati vase,
slišiš kot verjameš, iluzijo, ki za hip še klene,
melje, mami, tolče sladko, daj, zaigraj raje nase,
na celoto, nisi kost, meso, si svoj odmev,
dajva narediva skupaj, ne z roko v roki,
raje drzno iz sebe v naju, tako pred vsemi
zaplešiva skupnost, narod, bratstvo, strast,
na kratko in po kratko, da bo enkrat dolgo
in za zmeraj stal pokončno skozi deblo v drevo
iz naju človek kot človeštvo,
ne kot individualni kandidat.

Slišiš mnoštvo? V rásti je pšenica,
v vonju kontinent. Dala bi ti astralno ptico,
a ta pesem ni bila nikoli moja. Vlade, bitke,
vojne, zmage, ne, to zame ni dovolj.
Ne drzni si delitve, ne drzni dajati sveta na pol,
levo, zgoraj, skoraj blizu, v katero mero se ti mudi?
Čutiš ritem, reko iz milijonov oken?
Daj, zasmej se, galaksija je mehurček,
krogla, ki brez leska sveti, pihni.
Ljudje so v njej nevidno lepi,
kot življenje tiho in v sebi,
vesolje ni nič druga kot spomin na nas.

Vem, človeštvo prihaja, ne nazaj,
kot prah, ki naredí vsebino vidno.

Zadnje objave

blog post

21.08.2020

1 min

Začetek

Kamenje na plaži zložim v besedo človek.

SRCEVANJA

blog post

08.08.2020

4 min

Živa prisotnost

Nikdar ne bom napisala pesmi o belem, bila bi prekratka, predolga, tesna, ohlapna ...

V PESMI

blog post

29.07.2020

2 min

Enak človek kot si ti?

Nikoli več ne bo človeka kot si ti. Ne s takšnim obrazom ali kožo, ne z življenjem kot je tvoje. Ne bo ga.

V PESMI