... nekaj te pokliče ... nekaj tako zelo tankega ... kar zmore čez neprodušnost, dno in obliko

... skozi hrup, meglo, nesmisel ... nekaj, kar ostane ... ne glede na to s čim je prekrito

... v kaj je zakopano ... četudi v pozabo in zgodovino ... tisto nekaj, kar zna priti globlje

... v uglašenost drevja, teka in hoje ... kot nekakšna sončna pesem ... ki te ima in rojeva

... še preden jo slišiš ... in ni pomembno kje in kdo si takrat ... še um pretenta kot da ga nimaš

... potegne te iz gnezda ... iz vseh medprostorov celic ... z vsemi polji in delci

... po steblu navzgor ... iz enega v drug sončni sistem telesa ... tja v piko lepofizo

... v tisto hecno celoto ... he he ... iz vseh oblačil tvojega življenja ... ti ostane zgolj

... (vdih Stvarstva) ... tako neskončno veliko prodira v neskončno majhno

...in Zemlja je zdaj daleč ... okopan si v svetlobi ... še tišina v vesolju je drugačna od človeške

... nimaš kril, a mogoče se tako počuti ptica ... ali pa odpadlo listje v zraku

... ne veš, pozabil si na razmišljanje ... zdaj okušaš prostore milijarde let daleč

... vse na enkrat, a vsakega natančno kot da je edini ... in ne samo naše sonce vesolja

... ampak vsa sonca vesolja ... podpira jih glasba ... iz ene v drugo sevalno energijo telesa

... se krogle skozi prostranstvo množijo navzven in navznoter

... nič statike, zdaj v središču, potem na obrobju ... ta ples, to gibanje in val

... res hecno, vsa ta božanskost je zgolj (prostor)

... ampak danes greš dlje v vesolju ... širše od časa velikanskih androginov

... družba velikih bitij nauči človeka majhnosti ... milosti posvečene skozi svetlobo

... kot da smo sicer premalo krhki ... raje ostanemo obuti in pred vrati vesolja

... ker se tja hodi z bosimi stopali in brez vsega

In potem si tu. Na začetku vesolja.

Samo tiha sem in nepremična.

Zgolj snov, ki ima možnost oblike.

Hecno, začetek je majhna krogla.

Povsod je belo. Čista svetloba.

Energija brez matere in očeta.

Nenavezana in cela. Ono, ki je ona.

Nasmehnem se. Ker ima osnova

za resničnost človeštva

vedno smisel za humor,

tudi svete knjige ga imajo,

če jih bereš dobesedno.

In potem prideš nazaj.

Lepo je biti kar tako srečen, speči kekse,

se skozi okno za hip srečati z očesom ptice.

Zunaj spet sije fizično sonce.

Točno takrat, ko se nasmehneš iz duhovnega.