'Prvi val ni nikoli sam,' sem zapisala v eni akašejki v knjigi Modróko.

In pred drugim valom se na ravni življenja odvija čakanje.

A kot da smo ljudje pozabili na čakanje. Pozabili zato,

ker smo ga odeli v načrt, v nestrpnost, v hitrost – povezali smo si ga

kot uro na zapestje, tja kamor pogledujemo, tja kamor begamo.

Kot da je že za vse prepozno, še preden se zgodi.

In ko nam kazalci na uri niso več všeč, minute, dnevi in leta

dobivajo imena razočaranja, vsevednosti, nestrpnosti.

In včasih kot da celoten obstoj človeštva čaka

iz enega sistema v drug sistem, medtem ko narava pripoveduje.

Pripoveduje o tem, da iz semena zraste najprej drobna rastlinica,

ki se skozi leta krepi v drevo. Pripoveduje o tem,

da listje odpade na jesen in da na pomlad, in ne na zimo,

zraste listje. Pripoveduje o tem, da enako raste Človek,

da enako rastejo odnosi, tudi zgradbe – po tihem in preprostem sosledju.

Da, narava “pač” raste – brez želje, brez agresije, ki jo skriva želja.

In kjer ni želje, ni rok, ki bi grabile, ni kvantitete, ni mere,

ampak zgolj kvaliteta – kvaliteta tihega neubesedljivega valovanja glasbe,

v nekem trenutku bivanja.

En takšen val je prineslo na “mojo” obalo.

Slišala sem ga, ko je bil še mirna gladina.