V današnji družbi, polni uradnih obljub, prežeti z znanjem in praksami o potrošniškem materialu, ki ga je “potrebno” konzumirati, naj bi bila (od nekdaj prisotna) naloga pesnika, da ozdravi oziroma ponovno izumi jezik.

Pomembno je zavedanje, da je poezija duhovni instrument. Z njim pesnik prevaja pridobljene branže znanja in specializirane dejavnosti življenja v simbolični jezik. Tam se ločeni procesi modernega bivanja srečajo v življenju domišljije.

V tem smislu naj bi bil njegov poetični jezik razumljen kot avtonomno orodje, ločeno od vsakdanjega kolonializiranega jezika.

Gre za vzpostavljanje osebnega metaforičnega sveta, ločenega od ostalih zvrsti sistemsko pripravljenih dejavnosti, dela, produkcije, ki pa hkrati reflektira omenjene procese ‒ v smislu razvijanja novih umetniško-izraznih in jezikovnih praks.

Poezija naj bi torej bila poetična in osebnostna točka srečanja sil, ki vplivajo na družbo: tako sodobna, nenehno spreminjajoča in hkrati s težnjo po ohranjanju tradicionalne pozicije na središču modernih sil, pozicije, ki jo je imela v vsej svoji zgodovini literature.

Danes pesnik ustvarja v prostoru, ki se vedno hitreje spreminja in je nepreklicno politiziran. Zato naj bi poezija še toliko bolj ostajala v svoji “stari” službi, da zazna in intepretira upravljanje s človeškimi življenji (etiko, moralo, vrednotami) in jezikom ‒ odgovornost pesnika je zaradi tega še toliko večja.