Clovek

neskoncnost

It takes a loveheartmind to be allpossible.

Transcedenca

kosarica

0

16.02.2021

4 min

Očem ni lahko, v njih živi vse naše življenje

Ljudje velikokrat ne vidimo obrazov.

Namesto obrazov vidimo poklice, statuse, spomine, govorice, osebnosti, podobnosti z medijskimi fotografijami ali pa tisto, kar je neka oseba storila oziroma bi "morala" storiti.

Vedno več vemo o obrazih, kako jih negovati, pomladiti, oblikovati, navlažiti. A izkusiti jih znamo vedno manj. Ko silimo resničnost, da bi izgledala kot si želimo, je v nas vedno manj resničnega.

Hecen paradoks, ki me spominja na opazovanje obzorja, ko sem bila otrok. Hodila sem proti koncu travnika, obzorje pa nič bližje. Peljali smo se daleč k babici in dedku, obzorje pa nič bližje.

Ko niti odraščanje ni "premagalo" obzorja, sem spoznala izmuzljivost doseganja, ki je zgolj površina življenja. Da nisem z vsakim korakom bližje obzorju, ampak je že obzorje v tem koraku.

Vendar pa ljudje radi obzorje poškodujemo s pogledom, ki ga prilagajamo svojim potrebam. Meje se lažje obvladuje in končnost je bolj dojemljiva ter zanesljiva.

Resničnost je pa težko prijeti, ker je ostra. Ostri predmeti zahtevajo prakso, poznavanje orodja in potrpežljivost. Ljudje pa ne čakamo radi, življenje potrebujemo takoj.

Zato se najraje rokujemo s tistim, kar je najbolj poznano. Na varnem se manjkrat raztreščiš, a tudi manjkrat sestaviš nazaj.

Kot otrok sem oboževala puzle. Imela sem samo ene in ko so postale prelahke, sem si jih razrezala na manjše koščke in tako dobila novo sestavljanko. Bil je tisti prečudovit občutek, zagledati "nekaj", kar je povezalo manjše dele.

Celota pač ne more biti proti čemurkoli, vedno je sestavljena, pa naj bo to iz puzel, padcev ali česarkoli drugega. Kot je sestavljen naš pogled, ko nekaj opazujemo.

V naših očeh živi vse naše življenje, vsa razmišljanja, dogodki, spomini, misli. Zato očem ni lahko. Velike kupe prtljage nosijo in težko je videti čez te meje. Zato je oči potrebno sprazniti, da lahko vidijo resničnost.

Zato ljudje velikokrat ne vidimo sonca.

Namesto sonca vidimo tisto prečudovito poletje, ki ga ni več, ali pa kako bo takrat, ko bomo lahko spet videli zahod iz tistega otoka.

Zato ljudje velikokrat ne vidimo hrane.

Raje vidimo embalažo, oglase, cene, tisto, kar je potrebno z enormno količino hrane potlačiti v notranjosti, ali pa s premajhno količino nadzorovati. Kot da je hrana samo lakota za oči ali okus za usta, potem pa kot da je ni več.

Kot da telo ni iz hrane, ki smo jo nekoč zaužili. Ker smo presenetljivo majhen prostorček svojega življenja "dodeli" ljubezni.

Ker smo v očeh prekriti z milijardami preteklih in prihajajočih poti, ki zakrivajo pogled na trenutek.

Jaz pa znam napisati samo kakšno pesem,

ki še zdaleč ni tisto, kar vidim,

ko so moje oči zgolj tukaj

in prazne,

beseda za nebo

ni več potrebna.

Zadnje objave

blog post

25.02.2021

4 min

* SVEŽE * Reke tečejo k morju, ne glede na to, koliko ljudi plava proti toku.

Dež ne zalije samo ene bilke, ampak cel travnik.

PRED RAZMIŠLJANJEM

blog post

21.02.2021

3 min

* SVEŽE * Nebo preden stopim iz hiše

To je takšnost, to je hvaležnost, mi - oblika ljubezni, ki raste v snov.

PRED RAZMIŠLJANJEM

blog post

19.02.2021

1 min

Zavržene bodo samo laži

Zato je strah, da vse to zavržemo nepotreben.

PRED RAZMIŠLJANJEM