Clovek

neskoncnost

It takes a loveheartmind to be allpossible.

Transcedenca

kosarica

0

29.07.2020

2 min

Enak človek kot si ti?

Nikoli več ne bo človeka kot si ti.
Ne s takšnim obrazom ali kožo,
ne z življenjem kot je tvoje.
Ne bo ga. Tako pravi narava o obliki,
o tvojem telesu, o tem, kako ljubiš,
in hodiš po poti – tvoja je,
nihče ne more ponoviti korakov,
zapeti pesmi s tvojim glasom.

Jo slišiš, v njej si neponovljiv za točno toliko
kot je neponovljiv nekdo drug.
Ne, ne moreš se primerjati z mano
kot se jaz ne morem s tabo.
Z nikomer se ne moreva primerjati,
najina primerjava je različnost.

Si tiha edinstvenost iz katere raste življenje,
teče reka, se raztegne val, listje objame cesto,
mravlje v travi me žgečkajo, si predstavljaš,
svet izgine in ti si karkoli, tako se prebujam vsako jutro,
brez primerjave me lepota zruši v zrno peska,
nosi ga zrak, pretaka se z vodo, odseva svetlobo
in majhen drobec postane voda,
na poti do morja je z globino objela goro,
jo vrnila v pesek, ob obali jo slišim,
goro, ki prebiva v kapljah morja,
goro, ki mi kot polito sonce teče z oči.

Kako zelo nemogoče je biti od česa oddaljen,
kjerkoli stojiš, hodiš in slišiš je gora, je tempelj,
drevo in v njem morje, tako enkratno, da niti ti ali jaz,
brezpogojno različna, ne slišiva, doživljava
ali bereva enako, res hecno,
pravijo, da so ponovljena vprašanja ista,
zastavljajo jih pa edinstveno različni ljudje,
kako naj potem na isto vprašanje
različnim ljudem odgovorim enako,
nekdo je trgovec, drugi ateist, musliman, xy-ne vem,
vsak sliši besede drugače, narava pač pravi,
da istih oblik ni, zakaj se potem za karkoli dokazovati,
edinstven si že od rojstva, si pač izjemen,
ni druge izbire, tako je, tako je bilo,
narava je takšna z vsakim, četudi tega ne uporabi.

Zato nisem posebna enako kot ti nisi poseben,
si edinstven, posebnost umira iz primerjave,
ki nadvladuje in si podreja, je kot nasilje in beda,
ne ve kaj bi s sabo, kot ambicioznost, trda in hladna,
ne ve kaj so mehkoba, radost in hvaležnost,
mora se boriti, truditi, ne znam tega,
sem travnik, sem čipka, ko življenje raztrga obleko,
sem divjad in mir v divjih očeh,
diamant ali premog res ni razlike,
plešem z izvorom, roke žarijo, iz telesa uhaja svetloba,
sem prostor za zemljo iz katerega se umaknem,
čas, ki ga ni in je vedno bil, smejim se in gugam,
potujem brez premika

kot cvetovi, ki ne potrebujejo boja,
v njih že pred jutrom prebiva sonce.

Zadnje objave

blog post

21.08.2020

1 min

Začetek

Kamenje na plaži zložim v besedo človek.

SRCEVANJA

blog post

08.08.2020

4 min

Živa prisotnost

Nikdar ne bom napisala pesmi o belem, bila bi prekratka, predolga, tesna, ohlapna ...

V PESMI

blog post

29.07.2020

2 min

Enak človek kot si ti?

Nikoli več ne bo človeka kot si ti. Ne s takšnim obrazom ali kožo, ne z življenjem kot je tvoje. Ne bo ga.

V PESMI