Clovek

neskoncnost

It takes a loveheartmind to be allpossible.

Transcedenca

kosarica

0

27.08.2019

2 min

Nekaj, kar je premajhno, da bi lahko bilo izgubljeno.

Nekaj je zasidranega v nas. Nekaj belega, zelenega, morebiti rdečega, snežnega? Nekaj mokrega kot tišina, posipanega kot drevo med svoje listje. Kar je hkrati reka, a ni reka, skoraj kot nebo, a še nekaj zraven, zemlja preveč presejana na vse tisto, kar je premalo, da bi to še bila zemlja?

Nekaj nas je prečistilo? Združilo na posameznike, ne na skupnost? Da smo ohranili molk svojih babic in dedkov, njihovih babic in njihovih dedkov, od vseh prejšnjih dedkov in babic, v vsa ta stoletja na stoletja ves ta molk, ki ni tišina? Vsi ti rodovi? Vso to pozabljanje? Pokopavali smo ljudi? Čas jih je pokopaval? Čas vedno pokoplje? Ne samo ljudi? Spomin pokoplje? In ko ni več spomina, smo vsi današnji ljudje enako brez prednikov? Da niti vojna ni potrebna? Ko niti ovce ne potrebujejo več pastirjev, da bi bile ovce?

Ker takrat ni potrebno več ničesar pregnati? Le ohranjati iz ene v drugo obliko? Vsekakršno? Vsedeljeno? Ali ne pravijo, da so opustošene pokrajine vedno prazne? Ko ima praznina dovolj prostora, da se sliši življenje? Ko se zapisano vidi, kot da se ne? Vsa ta drobna veličastnost. Dež pred oblaki. Globoka semena brez dreves. Ptica je priletela v svoje jajce. Reka, ko je še rosa. Koliko sledov do ničesar. Kako hecno. V življenju še nisem videla niti enega samega zidu. Sem pa videla čas, ko me ni bilo zraven.

Mogoče smo res pozabili na prednike. Morebiti smo res pozabili spomin. A katero duhovnost se pozabi s spominom, katero duhovnost se pozabi s telesom? Ali pa morda veš, če mrtvi ljudje sanjajo žive sanje? Kot sonce vsako sekundo 2000 ton lažje, a nihče ne opazi?

Ali ni smešno, česa vse ljudje ne najdejo v besedah? Ali svetlobi, ki na svetiščih ne posveti na netočna mesta? Toliko letal, koles, avtomobilov, vlakov, nog, gibanja, ljudje pa še kar s telesi na istem mestu? Kot napačne besede v napačnih stavkih. Ker bi lahko ure in ure govorila z ljudmi, ki me ne razumejo. Ker je med nami nekaj večjega od logike? Ker če bi kdo rekel, kaj je neumnost, bi mu rekla, da naj položi glavo na tla in stehta svoj jezik.

Vem, da je nekaj zasidrano v nas. Nekaj, kar ni nikamor privezano. Ptica si lahko izbere katerokoli ladjo, človek ne vsakega priveza?

Nekaj je usidrano v nas. Nekaj, kar je premajhno, da bi lahko bilo izgubljeno.

Zadnje objave

blog post

21.08.2020

1 min

Začetek

Kamenje na plaži zložim v besedo človek.

SRCEVANJA

blog post

08.08.2020

4 min

Živa prisotnost

Nikdar ne bom napisala pesmi o belem, bila bi prekratka, predolga, tesna, ohlapna ...

V PESMI

blog post

29.07.2020

2 min

Enak človek kot si ti?

Nikoli več ne bo človeka kot si ti. Ne s takšnim obrazom ali kožo, ne z življenjem kot je tvoje. Ne bo ga.

V PESMI