Tudi v Sloveniji je zima. A v Španiji ljudje pridejo povedat.

Prazniki so pred vrati in uličnemu glasbeniku veter zapre kovček. Iz publike stopi moški. Odpre njegov pokrov in želim si, da je ta roka moja.

Na prevajalski delavnici se usedem na stol. Ob njegovi blazini je zataknjen zvit listek: "Do you come from the land down under? I come from a land down under. Open medical records for industrial plantation planning, down under." In vzamem ga s seboj.

Pred rezidenco kadim kot da ne bi mogla v sobi. Nad mano drevo in par listov. Pod mano tla in en kostanj. In vzamem ga s seboj. V sobi se obrnem in vrnem poseben kostanj na tisto posebno mesto.

Naslednji dan sedim pred rezidenco kot da ne kadim v sobi. Tla so tiha. Skoraj gladka. A nekdo je na klop pobral tisti poseben kostanj. Le s kom se pogovarjam? In vzamem ga s seboj kot da ga nisem.

Vsebino vonjam. Skozi gole veje je nebo vedno odprto. Prazniki so pred vrati in v protestnikih luč, svetlejša kot novoletno okrasje.

Kakšna razlika v jezikih. Španci prevajajo svoje zahteve na ulice, z dotikom med sabo grejejo mraz. To mesto in ta prelep človek, ki ga ne zebe. In vzamem ga s seboj kot da ga nimam.

Odprem računalnik države, kjer sem rojena. Ljudje na toplem prevajajo zahteve na žice in socialna omrežja. Kokodak razdeljen na levi Koko in desni Dak. Hecno. Točno takrat, ko iz neba na vse hiše pada sneg.