Ja vem, vrata mej so zaprta.
Panika. Izolacija. Strah.
Prazne police. Bolezen. Smrt.
Ne govori mi. Ker vidim. Občutim.

Tudi jaz sem kot ti – človek,
hčera, sestra, Zemljanka,
večino časa zgolj dlan,
najina, naša, povezana, neodtuljiva,
zrak, ki ga diham, je isti kot tvoj.

Ne laži,
da zmoreš karkoli deliti, poglej,
tudi pri nas so ceste že prazne,
tudi pri nas ostaja zvok brez ljudi.
Ampak veš, na Kitajskem ni več isto,
ljudje so odprli okna sveta.

Ljudje
so besede zgradili v glasove,
tiste med stolpnicami – glasove
rojene iz zapečatenih vrat.
Glasove, ki niso kriki obupa,
niso sovraštvo, zmerljivke in srd – ne,
to so kriki spodbude, vere, ljubezni,
priznam, na kitajskem posnetku
sem razumela le dretje,
bilo ga je ravno prav
za vsako višino srca.

Vem,
kako lahko je podcenjevati
lepoto človeka in vem,
kako z lahkoto, brez razmisleka,
čustva in brige, je gledati druge
točno takrat, ko je njihova nesreča
dovolj stran od tvojega ugodja,
tvojega uspeha, tvoje zmage,
vsega, kar je tako zelo tvoje,
naj bo tvoje – ni potrebno vedno
nekomu slediti – ni potrebno vsega
prodati – ni potrebno, da si vedno
poštirkan, popravljen, skopiran,
ne vabi me v kremplje uma,
v svojo norost – trend
je le začasna igra,
kjer se srečo preskoči,
zato me ne vabi v tekmo,
ne s tabo ne s samim sabo,
če bi bil srečen, bi bil tišina,
bi bil predanost – prosti pad.

Bil bi tista pesem – nepopolna
in gola, kot divji gozdovi brez požarov,
neuglašeni in brez človeškega odra – lepi,
iskreni, kot italijanski bloki,
iz njih v času Korone odmeva zbor.
Bil bi odprt kot sinagoga, cerkev,
vojašnica, tempelj, brala sem,
da jih odpirajo za bolne ljudi.
Si mislil, da ni mogoče?

Pa naju poglej zdaj – človek,
ti in jaz, oba sva zaprta,
avtomobili so obstali,
slišiš zdaj ptice?

Dnevi postajajo topli,
in tvoja duša je zrasla

v tisto pesem,
ki se poje za zidovi
vseh zidov.