Clovek

neskoncnost

It takes a loveheartmind to be allpossible.

Transcedenca

kosarica

0

19.05.2019

3 min

Blažene knjige

Nikoli nisem marala knjig. Grozno, a ne?

Ampak teh knjig nisem marala zaradi tistih knjig.

In ker sem imela rada tiste knjige, sem imela rada tudi te knjige.

Primerjava med tistimi in temi knjigami

je kot bi sedel v porsche in zatem v kočijo.

Kot če bi najprej letel z letalom

in skušal zatem s kolesom povedati, kako je leteti.

Kot če bi plaval v vodi in z ravnilom opisoval plavanje.

Ali pa če daš starcu jezik dojenčka,

z njim naj izgovori svojo izkušnjo življenja.

Ker če najprej bereš tiste knjige

in zatem te knjige, misliš, da vsi berejo oboje.

Najprej jih iščeš doma, potem čakaš v šoli,

leta in police tečejo po knjižnicah,

ampak tistih knjig kar ni, čeprav so.

Kot da je med temi in tistimi knjigami nekakšen trik,

kot med ognjem in vodo se zdi, da ne moreta biti skupaj.

Ker nisem nekdo, ki bi iskal tiste knjige,

ker nisem nekdo, ki bi si želel brati tiste knjige,

ker nisem nekdo, ki ne bere tistih knjig.

Samo drugačna sem, nova na star način,

iz starosti v kateri prej nisem obstajala.

Zato me ne sprašuj o tistem, kar se zgodi vmes,

tudi tisto ne obstaja, čeprav je tu.

Ne o fragmentih, ne o črno-belem, sploh pa o resnici

me ne sprašuj, kam tečem, ko lebdim nad reko,

sem kot sonce, ki se ga ne da prinesti v sobo.

Ko odpreš okna, sonca ni, ko je s tabo. Kako le,

moj um niti stekel nima, niti zloščiti se ga ne da.

Ker se lahko odrečem samo tistemu, kar sem imela,

ker lahko zaupam samo tistemu, skozi kar sem šla.

Nisem razpoložena za vse te stvari, nisem občutek, nisem sprememba,

niti ne razpoložena, niti ne občutek, niti ne sprememba nisem.

Ko me boža prisotnost, to ni niti božanje niti njeno nasprotje.

Kakšna materialnost, še rožo sem izpustila.

Ko nič ni ostalo, sem izpustila tudi nič, samo igram se,

nasmehniva se, vse to je hecno. Vem, začela sem pri koncu,

otroci vedno začnejo z zrelostjo, takšni so najbolj pripravljeni

na to, kar so že, kakšen paradoks. Si predstavljaš,

da se kot otrok nisem nikoli vprašala, zakaj so tiste knjige

tako velike knjige, glede na njihovo velikost

bi morala pomisliti, da so to knjige velikanov,

tako velikih ljudi nisem videla hoditi naokoli.

Mogoče tudi zato nisem pomislila, da bi katero vzdignila,

jo odnesla domov, jo vzela za svojo, ampak danes

se marsikaj kar nekako mora, kar nekako hoče, kar nekako želi.

Takrat mi je bilo samoumevno, danes pa smešno,

da sem tiste knjige znala brati preden sem brala te knjige,

in da danes ni nič drugače. Jezik teh knjig razumem in govorim,

jezika tistih knjig ne razumem in ne izgovorim, oba znam pa brati.

Kot soba odprta brez oken in vrat. Bela.

Bel puhast oblak ne bi znal tega opisati, kako naj jaz.

Spomnim se, da sem tam, ki ni tu, enkrat opazila, da ni prahu,

prah ne pride, prah ne odhaja, samo ni ga.

Mogoče zato, ker tam ni časa, ki bi ga odlagal.

Ker je beseda budnost za tisti prostor premajhna,

beseda prisotnost preglasna. Zato me ne sprašuj niti

o dolžini sobe kot o spirali niti o njenih osmih smereh,

ki to niso, niti o koncu dolgem tako, da se ga vidi na začetek.

V njej sem zadnjič videla na milijarde in milijarde belih knjig,

niti polic ni bilo, samo tam so bile odprte v vrstah po mizah,

ampak tisto niso bile mize, kot nekakšne blažene knjige,

čeprav ne vem kakšna knjiga je blažena knjiga. Vem le,

da če držiš blažene knjige za besede, se jih ne sliši.

Vem le, da če jih iščeš, jih ne najdeš,

niso zaklenjene, čeprav so železnih črk,

kot kovina polite na papir so mehke in nežne,

da jih prebereš s telesom ne glavo,

in seveda se smejem, kot žival sem, ki skuša opisati avto.

Ker kako naj opišem simbol, ki me spominja na število osem,

pa še zdaleč ni takšen, medtem ko razmišljam, zakaj ni sedem?

Ne vem, mogoče kdaj napišem zgodbo o vsem tem,

meni je zabavna in smešna, kot če bi videla Edgarja Cayceja

skakati gumitvist, Teslo, ki se igra z lego kockami ali pa budo,

ki si vrta po nosu. Ah to ni še nič, bolj zabavno je opisovati nekaj,

ko nimaš nič na razpolago za opis.

In tako k meni pride petletna nečakinja Sofija in reče:

“Ves, jas vem, da se iglam, ampak ne vem,

kaj posnem in tega se ne da nausiti.”

Gledam jo. Gleda me. Tiho sva.

“Hvala, Sofija. Mi lahko poveš še kaj več?”

“Nis ves ne vem o tem.”

In pokuka na mojo mizo s čečkarijami:

“Ka to je?” “Ne vem, kaj je to Sofija, moram še ugotoviti,

kaj pomenijo te čečkarije.” In potem se nasmehne:

“Imam idejo. Nekaj si nalisala, pa ne ves, kaj si nalisala,

tako kot se jas iglam, pa ne vem kaj posnem

in tega se ne da nausiti.”

Zadnje objave

blog post

21.08.2020

1 min

Začetek

Kamenje na plaži zložim v besedo človek.

SRCEVANJA

blog post

08.08.2020

4 min

Živa prisotnost

Nikdar ne bom napisala pesmi o belem, bila bi prekratka, predolga, tesna, ohlapna ...

V PESMI

blog post

29.07.2020

2 min

Enak človek kot si ti?

Nikoli več ne bo človeka kot si ti. Ne s takšnim obrazom ali kožo, ne z življenjem kot je tvoje. Ne bo ga.

V PESMI