Pokliči me z zeleno. Takšne so trave tam čez.

Se spomniš? Na znotraj se vsi prepoznamo.

Na znotraj je življenje še vedno brezplačno.

Kako smešno. Ljudje radi dajemo. Ljudje radi vzamemo.

Ljudje smo radi na vrhu. Jaz pa znam biti samo priča.

Nisem lačna življenja. A včasih na tek vzamem kruh.

Tam je kar nekaj labodov. Vedno pridejo. Vedno grejo.

Nikoli jih nisem preštela.

Priznam. Danes za njih nimam ničesar.

Povej mi, kaj imaš pa ti za sonce? Nekaj časa še čakajo.

Ko pa tudi časa nisem dala v mero.

Potem dvignejo vesla in so že daleč.

Hecno. Tudi tam so ravno prav v meni.

In če bi jih bilo še manj, je neizmerljivo še vedno lepota.

Hm. Obračajo se. "Kam pa zdaj greste?"

Pogledam okrog. Sama sem in sonce zahaja.

Gladina je mirna. Jezero je prazno.

Se pa spomnim njihovih peruti.

Ob svojih bokih.