Tudi v samoti smo si ljudje različni. In v njej ima vsakdo izmed nas ”kakšnega sebe”.

Morebiti je ta naš “samoten sam” manj viden drugim. A viden je sebi. Viden je iz sebe.

Iz tistega izvira, njegove vode, ki ni več “njegova”. Izvir, ki je sedaj od rib, ptic, kamnov,

tekočine, neba, ki v njem odseva, dežja, ki jo hrani, zemlje, ki jo nosi. Toka, ki ga poganja.

Da je naposled izvir od vsakogar in vsega tako, da ni več od nikogar,

niti od “sebe” – samo izvir je.

Izviru je vseeno, kako ga vidijo drugi. Kaj poreče kamen s pljuskom,

kaj ptica, ki se odžeja – izvir teče. To lahko razumem.

Da je pomembno, da smo si različni.

Razlike učijo strpnosti, sočutja – zavedanja. Da prepoznam. Da se zavem.

Doživljanje “moje”srečne samote je lahko v enakih razmerah

za nekoga drugega doživljanje osamljenosti.

Vem, ista hrana potuje skozi različna telesa in duše,

v njih pridobi različne okuse, občutke, spomine.

Ura je 17:31, 27. marec 2020. Slišim lajati psa. Toplo mi je.

Mir hodi po sobi tako, da ga slišim še zunaj. Kako si pa ti?

Ne, ni narobe, če v samoti potrebuješ drugega.

Da te poboža, da se spomniš, kako je, ko se pobožaš sam.

Nič ne more biti tako zelo narobe, tako zelo nepravilno,

da ne bi lahko bilo drugače. Vidiš palico?

Na tvoji strani je postala leva, na moji desna. Igrajva se in se obrniva.

Zdaj je moja leva, tvoja pa desna. A ni lepo, ker nama je vseeno za strani?

Imava palico za katero se drživa, da naju ne odnese.

In če nama nekdo ali nekaj vzame tudi palico, spoznava, da sva si še bliže.

Da lahko čutiva roke drug drugega. Nežne, raskave, tople, hladne.

Različne roke pač, narejene tako, da se sklenejo.

Tako kot se lahko skleneta samo dve obliki, ustvarjeni, da držita druga drugo.

Ja, vem. Vedno bom imela samo dve roki. Ampak veš, moja samota, jih ima toliko,

kot je ljudi na svetu. Ne znam se oklestiti na “jaz”.

Na poklic, na vlogo, na obleko, na telo, material, na ime, na uspeh.

Zakaj bi se, ko pa lahko ljubim,

ljubim tako zelo, da ni več individualnega “jaza”.

A veš, ko je neskončna energija “tisto”, kar si poimenoval “jaz”?

Ko si stopljen v eno, prežet z vsem – predan.

Ja, prav imaš! Tako je kot pri izviru. Ko piješ vodo, si voda.

Si njen tok, energija.

Kaj si rekel?

A, če obstaja vtičnica za to?

Za to občutje, za to doživljanje, za zavedanje?

Seveda.

Vsak ima svojo vtičnico, le napeljava je skupna.