Nič ni bolj zahtevno kot biti dober človek v 21. stoletju. Kdor tega ne ve, morebiti nikoli ni bil dober. Ker biti dober pravzaprav pomeni, da nikoli nisi zares dovolj dober. Premalo si komolčarski, premalo hipokritičen, premalo 'mainstream', premalo 'pašeš', preveč si moralen, preveč iskren, duhoven in 'prevečžekakšen'. Vsega imaš premalo in hkrati vsega preveč. Ali smo sploh še zmožni razumeti in uskladiti vse te nasprotujoče si poglede? Srečko Kosovel je na dnu našel samoto, Ivan Cankar najbolj iskreno obliko medosebnih odnosov.

Če danes vrednote ne bi bile zamegljene in zrelativizirane, če sistem ne bi nagrajeval preračunljivosti, manipulacije, hipokrizije in korupcije, bi se morda lahko izognili sledenju norim trendom. Lastnosti dobrih ljudi se ne bi znašle na meji, kjer so hkrati preveč in premalo. Zato biti dober človek v puhlem 'če-jevskem' svetu ni zgolj vprašanje etike, ampak predvsem izraz poguma:

"Biti sam sebi zvest je preizkus prvega reda,"

je dejal Oscar Wilde. Oscar, z veseljem bi te povabila na kavo.

Morda bi razpravljala o tem, ali je bolje

biti zvest altruističnemu ali narcisoidnemu jazu.

Pa ti, Cankar? Bova skupaj jadikovala nad družbenimi norostmi in se s tvojimi liki, zgodbami in govori zabavala ob tvoji želji po moralni čistosti? Vsi častimo tvoje knjige, redki tvoje nazore, zakaj ti še ni uspelo? Večji del družbe za zaprtimi vrati ne le zavrača dobroto kot način življenja, ampak jo celo posmehljivo prezira. Pogovori o tem, kako je nekdo uspešno 'nategnil' drugega, so običajno pospremljeni s sarkastičnimi nasmehi na račun izigranega; paradoksalno se dobrota v javnosti slavi kot vrlina. Pri tem si je treba dvakrat zavezati oči, da to ni zaradi samopromocije.

Na ta način se rojeva dualnost dobrote, ki kaže, da družba ceni površinske vrednote na račun pristne človečnosti. Zato biti dober človek zahteva veščo navigacijo skozi svet dvojnih standardov in poglobljeno razumevanje sveta ter njegovih protislovij, ko se moralnost sooča s pragmatizmom. V tem kontekstu se zdi, da se kot družba izgubljamo v praznini med dvema skrajnostma, ki nas stiskata. Praznina med njima razkriva, kje primanjkuje pristne in iskrene nežnosti – tiste nežnosti, ki jo ljudje nosijo v očeh v trenutkih soočenja s smrtjo, ob rojstvu otroka ali ko se opomorejo po težki bolezni. Dobrota je vedno izrazita v svoji nežnosti, opaziš jo lahko, če si sam zmožen tovrstne rahločutnosti. Zato dobrota ni zgolj svetloba; je tudi senca, ki jo vrže na svet okoli nas, kar poudarja njen kompleksen in večplasten karakter.

Dualnost dobrote odraža človeško resnico, ki jo je izpostavil tudi Albert Camus z mislijo, da je vsaka preprostost dvojna. V dobroti se prepletajo svetlobe in sence, kar od nas zahteva, da prepoznamo njene subtilne odtenke in sposobnost videti onkraj očitnega. To nas vodi k priznavanju, da prava dobrotljivost ni le dejanje, ampak stanje duha, ki oblikuje način, kako vidimo in delujemo v svetu. Zato dobrota ni zgolj altruizem; je način, kako ostati povezan z globljimi resnicami sveta in kako dopustiti naravnemu procesu, da se odvije. Ne poslužujemo se bližnjic, da bi pretentali čas ali situacijo, ampak zgolj priznavamo, da popolnost ne obstaja.

Tako Kosovel kot Cankar nas učita, da biti dober ni zgolj družbeno vprašanje, temveč osebna izbira, prizadevanje in vir globljega povezovanja z drugimi. V tem kontekstu dobrota ni zgolj lastnost ali vrlina, ampak odločitev, s katero ne sledimo splošnim pričakovanjem.

"Ko se znajdeš na strani večine, je čas,

da se ustaviš in premisliš," kajne, Mark Twain?

In v tišini svoje duše izbereš, kar naposled izbere tebe.