neskoncnost

Language frequencies

kosarica

0

13.12.2023

4 min

Druga plast družbe

Pred desetimi leti sem zapustila Ljubljano. Moji pesniški projekti z Inštitutom IRIU so postali ovira za želeno samoto. Ujeta sem bila v nenehno medijsko pozornost, komisije, birokracijo, in prepogosto sem se znašla v družbi, kjer je umetniški uspeh zasenčil ustvarjalni impulz. Ni bilo posebne odločitve, nekega jutra sem se preprosto odpeljala.

V Celju sem našla svobodo, a kmalu so me novi projekti izsledili. Spoznala sem temne plati družbenega angažmaja, javne uprave in medijske krajine, ki so zamegljevale pristnost in preprostost. Nasprotna skrajnost, prepričanje, da smo vsemogočni manifestatorji svoje usode, mi tudi ni bila blizu. To idejo sem videla kot ugaševalko čara vsakdanje nepopolnosti, hvaležnosti in osebne integritete, spoštovanja nečesa, kar nisem niti znala niti skušala ubesediti.

Nekaj let nazaj sem zaradi teh okoliščin odkrila sebe v prostoru, kjer ni bilo ločnice med sončnim vzhodom in zahodom. Srečala sem nekaj nedoumljivega, nekaj, kar je sprva plaho pronicalo skozi mene in me preoblikovalo. Tudi pri najbolj vsakdanjih opravilih sem občutila, kako se jih dotika nek neviden prostor, ki me je predihaval in igral name, kot da se razgrinja še en jezik. Kot deklica sem se igrala z drevesi, kamni in živalmi igro "Povej mi, ko poslušam," in nisem prepričana, če sem to igro kdaj zares opustila.

Ta obujena rahločutnost mi je povzročala težave pri vstopanju v komunikacije, ki so se mi zdele na trenutke preveč trde in glasne. Včasih so se mi celo nekateri ljudje, ki so se ukvarjali z duhovnostjo, zdeli preglasni, kot da v njihovem pripovedovanju počivajo zidovi prebranega, za njimi sem zaman iskala sledove življenja in vetra. V tem obdobju sem odkrivala tudi drugo plast družbe, neokrnjeno in nepredvidljivo, ki je razmišljala zunaj okvirov, iskala tihe skrivnosti in se potapljala v vodnjake starega znanja.

Kot nihalo sem prehajala med nasprotujočimi družbenimi pokrajinami, umetniškimi, duhovnimi, gospodarskimi, političnimi, levimi in desnimi, črno-belimi stereotipi, kjer me je navdihoval siv most med njimi, kot prostor med znanim in neznanim.

Redki obiski Ljubljane so mi se zdeli podobni: veliko trgovin in betona, ki so jih tu in tam občasno osvetlila tiha srečanja z ljudmi, ki niso nosili plastičnih nasmehov. Nisem bila zahtevna, sem pa svoj čas raje namenila tistim, ki so me s svojo življenjsko držo opominjali na preprostost, naravnost in vrednote, ki so puhtele pod težo sodobnega sveta.

Nedavno sem doživela takšen trenutek, sprehod skozi Ljubljano. Ob NUK-u sem se zavila v bel prah, obnavljali so neko zgradbo, in na Prešercu je bilo veliko ljudi. Lahko bi bili kot ena barva na platnu. Sedem v kavarno, fantek pod drevesom, kot da raste iz zemlje, ženski se zlomi peta, pes prihiti in odnese svoj dragoceni plen. Odpravim se na bankomat, za mano jezno godrnjanje gospe. Misli, da sem jo brezobzirno prehitela. Spustim jo naprej. Dvignem nekaj bankovcev, ustavi me star gospod, verjetno je to njegova vnukinja. V rokah ima fotoaparat, na skrivaj me je fotografiral, ta svetloba, ta trenutek, to naključje, pravi. Izmenjava si kontakte. Tako sem spoznala dr. Naška Križnarja; ta srečanja, ki dajejo temu mestu vrednost in dušo, da se lahko vedno vrnem, kot da nisem nikoli odšla.

Zadnje objave

blog post

18.02.2024

4 min

Živele 'fake news'

Fairplay

RAZMIŠLJANJA

blog post

31.01.2024

3 min

Spontanost vs. kuratorstvo

Reakcija na preoblikovanje družbe v nasilno "kuratorsko strukturo"

RAZMIŠLJANJA

blog post

23.01.2024

2 min

Vznemirimo ljudski potencial

Svet ne bo rešen s politiko, ampak z lepoto

RAZMIŠLJANJA