Veš, mi je rekla, prisegla sem, da bom preživela, ampak ne v preživetje – v življenje.

Četudi od mene ne bo ostalo ničesar, bom živela pa iz neotipljivosti.

Ker mi ne bo pomembno, da me kdo vidi, opazi, sliši, bom zgolj neotipljivost z vsem srcem. 

Vsak dan, sleherni trenutek bom razprostrta in neopažena sled sebi.

Sledi smo pač vedno svobodne, ker nismo z ničemer razdružene, ne potrebujemo pozornosti,

ne poznamo približkov. Zato bom živela

… četudi zgolj v notranjost skale, ki zadržuje plaz, da ne poruši doma

… četudi zgolj v smrček psa, ki oblizuje pretepenega otroka 

… četudi zgolj v toploto betona, ki greje brezdomca

… četudi zgolj v kilometre smetišč, nagnetenih, a z dovolj drobnega prostora

... da si revne otroške roke poiščejo košček smrdljive hrane

… četudi zgolj v grobove ljudi, bom v solzah, ki padajo na njihove sveče

… četudi zgolj v grobiščih in pobojih ob katera se bodo ljudje spotikali s politiko

... kdo se je tja pripeljal s kakšnim avtom in kaj to pomeni – bom preživela

... v tišini njihovih vencev

... četudi zgolj v grde besede, sovraštva, nasilje in manipulacije v njih

… se bom pa predajala globinam presledkov med njimi

… četudi vsi razdori, nesmiselne bitke in ozki pogledi 

… se bom razpršila pa v usmiljenost cvetnega praha in tok vode med skalami

... in četudi to ne bi preživelo

… in ostanejo le nekakšni odpadki vsega

... si predstavljaš, kakšno mavrico lahko iz njih ustvari

... samo bežen dotik svetlobe? 

Vidiš, ne bo mi potrebno preživeti, da bi živela, tudi v vsem tistem,

kar si ljudje prevečkrat ne povedo, a nosijo v sebi med sabo. 

In prisežem, da bom zapustila vse,

ki mi bodo obljubljali zmago, denar, slavo in uspeh.

Zapustila jih bom tako, da me ne bodo prepoznali.

Le tako bodo lahko šli čim prej dalje,

da morebiti nekega dne 

zaidejo 

dovolj globoko

do dna 

sebe

(in me najdejo)