Prvi večer. Požirek vina ukrojenega iz žametnega blaga se razpotegne v gruzijsko meso.

Zadržim ga. Kot da bi se ga dalo zadržati. Zrak je mehak.

Še ruski jezik zaniha kot da berem note. Aham. Tista toplota, ko pod oddejo zamudiš zajtrk.

"Sergey, katere pesmi, ki sem jih poslala so bile prevedene?" "Jutri bereš pesem Nastanek."

"Nastanek? Hm. To pa ni moja pesem." "Seveda je. Kaj ne poznaš svojih pesmi?" Tuhtam ...

Mogoče ga pa nisem čisto prav razumela. Hrvaščino s pridihom ruščine govorimo ...

Nastanek? ... Hm ... "Ne, ne. To ni moja pesem." "Seveda je. Na internetu smo jo našli."

"Na internetu? Hm. O čem pa gre?" Sergey vzame telefon. Pokliče prevajalko.

Pove mi nekaj verzov. Moj obraz nespremenjen. In spet tuhtam.

Počasi se spomnim tistih dveh verzov. Ampak cela pesem? O čem že?

Sergey mi naslednji dan pred nastopom prinese slovensko verzijo.

Preberem. Obstanem. A ne zato, ker so pomotoma prevedli samo pol pesmi.

Hecno. Celovita je postala.

Obstanem zato, ker se je s to pesmijo zgodilo ravno to, o čemer sem pisala

v njej pred davnimi leti. Pogledam jo. Pogleda me. Hej! Našla si me.

Daleč v Rusijo sva spet skupaj.