Enkrat sem obiskala civilizacijo, ki ni poznala razdalje.

Na videz je bilo videti, kot da gre za najbolj neumno civilizacijo,

kar sem jih kdaj doživela. Ničesar niso znali izmeriti.

Niti prostora niti časa niti mase, višine, globine, nič. Niti mene.

Pač tam sem se pojavila in to je bilo to.

Za njih niti ni bilo, kot da sem se pojavila. Zanje sem bila tam,

kot da sem že od vedno tam. In ker sem bila tam, kot da sem že od vedno tam,

nisem bila nič posebnega, bila sem običajna kot so bili običajni oni.

Kako le, saj niti niso poznali razdalje med posebnostjo in običajnostjo.

Nobene razdalje, nobene nepovezanosti, nobenih delitev,

niti jaza niso poznali, razumljivo, jaz pomeni oddaljenost do tebe.

Vse je bilo “MI”.

Oni so bili “MI” drevesa, “MI” hrana, “MI” morje, “MI” telo.

Vse en velik “MI”, jaz sem bila “MI”, ni bilo ednine, ni bilo dvojine,

niso poznali števil, niso poznali kaj je premalo, niso poznali kaj je preveč,

strela, kako funkcionirate? Pa sem bila nekaj časa z njimi.

In dejansko vse kar sem okusila, videla in doživela,

ni bilo iz mojega zemeljskega vidika nikoli preveč ali premalo,

bilo je ravno prav. Še več.

Na Zemlji bi temu rekli perfektno, zmagovalno,

za njih je pa bilo vse to samo »MI«. Kot da oni, ki niso oni,

ampak “MI”, živijo v neki zavesti, neki čudni uravnoteženosti,

zasidrani v njih tako globoko, da je vse kar storijo, kar nekako naravno,

ravno prav, “izmerjeno” samo po sebi.

Živeli so povsem ne ločeno od narave, seveda,

ker so “MI” bili tudi narava in “MI” narava ne potrebuje mere,

ker “MI” narava počne vse naravno, iz narave, spontano.

In kar je bilo še hujše je bilo to, da oni sploh niso poznali

koncepta etike, morale, odgovornosti, dobrote, ničesar!

Iz zemeljskega vidika, so vse to sicer počeli,

ampak niso vedeli, da je “to to”.

Vi ste neumno srečni, sem se norčevala v sebi

z našim zemeljskim jezikom. Ker niso poznali razdalje,

sploh niso imeli vrednostnega sistema. Priznam, ni mi šlo v račun.

Potem sem pa spomnila na drevo iz našega vrta,

ki čisto v redu in naravno raste, pa nikoli ni bolj ali manj

moralno. Tukaj pač vse funkcionira kot celota,

brez sistema delitve, sem tuhtala dalje.

Preprosto niso znali razdeliti stvari na pol, na življenje in smrt.

Pa saj je razumljivo, sem se ponovila. Življenje in smrt sta isti proces.

Le kako bi naj bila ločena? Če kaj stoji na nasprotni strani življenja

oz. smrti, je to ego?

In tako sem se odločila, da jih ne bom naučila svojega jezika.