Midva se bereva

Kako živimo? Kakšni so pravzaprav ti težki časi? Čudni, nenehno se nekaj hoče od nas.

SRCEVANJA

Kamenje na plaži zložim v besedo človek.

SRCEVANJA

Nikdar ne bom napisala pesmi o belem, bila bi prekratka, predolga, tesna, ohlapna ...

V PESMI

Nikoli več ne bo človeka kot si ti. Ne s takšnim obrazom ali kožo, ne z življenjem kot je tvoje. Ne bo ga.

V PESMI

Med eno in drugo besedo, med eno in drugo mislijo – je nekaj.

SRCEVANJA

Prvi val ni nikoli sam. In pred drugim valom se na ravni življenja odvija čakanje.

SRCEVANJA

Ne zanima me, če se rokuješ z uspešnimi, ne zanima me, če ješ z vplivnimi.

SRCEVANJA

Dragi človek, priznam, da ne ne vem, kdaj je svet izgubil zaupanje vate, da si pozabil na svojo lepoto.

V PESMI

Pridi, si bova razdelila tišino, da bo cela … bova šepetala drevje in potoke … pogrnila skalo s telesom …

SRCEVANJA

Nekoč je živel metulj, ki se nekega dne prebudi na planetu, okroglem kot Zemlja.

V PESMI

. To je pika . Tako je videti naša Zemlja od daleč . In tako je videti naše človeštvo . Tako smo videti mi .

SRCEVANJA

Tudi v samoti smo si ljudje različni. In v njej ima vsakdo izmed nas ”kakšnega sebe”.

SRCEVANJA

Dovolj je! Iščem predsednika.

V PESMI

Takrat kavarne še niso bile zaprte, zdaj so se odprle tiste doma iz kroga bližnjih ljudi.

SRCEVANJA

Ja vem, vrata mej so zaprta.

V PESMI

Kot da bi nekdo odprl neko mesto. Ne z okni. Ne s sveže tlakovano ulico. Ne z okrasjem.

SRCEVANJA

Obstaja svet, ki se odpre, ko so oči zaprte ... nekaj, kar te ima za svojega že od prej ...

SRCEVANJA

Tudi v Sloveniji je zima. A v Španiji ljudje pridejo povedat.

SRCEVANJA

Zakaj mladina? Ker premalo ljudi v življenju doseže mladost.

SRCEVANJA

Dobrota ni zato, da bi se znebili krivde … Dobrota ni zato, da bi bilo ljudem žal …

SRCEVANJA

Naloga pesnika je, da ozdravi oziroma ponovno izumi jezik.

PRED RAZMIŠLJANJEM

Meja med svobodo in zlorabo je izredno tanka.

PRED RAZMIŠLJANJEM

Ker so bile ustvarjene, da nas povežejo k drug drugemu in ne razdelijo vsak k sebi.

SRCEVANJA

Enkrat sem obiskala civilizacijo, ki ni poznala razdalje.

V PESMI

Človeštvo prihaja, ko hodim k njemu in mu prevajam val.

V PESMI

Nekaj je zasidranega v nas. Nekaj belega, zelenega, morebiti rdečega, snežnega?

SRCEVANJA

Drevo se ne premika. Ko njegovi listi plapolajo, je v njem že zakoreninjeno vesolje. Slišiš?

SRCEVANJA

Kaplja ti pade v morje in nikoli več je ne najdeš. Najde jo nekdo drug, ki ne ve, da je bila tvoja.

SRCEVANJA

Pokliči me z zeleno. Takšne so trave tam čez. Se spomniš? Na znotraj se vsi prepoznamo.

SRCEVANJA

Prvi večer. Požirek vina ukrojenega iz žametnega blaga se razpotegne v gruzijsko meso. Zadržim ga.

SRCEVANJA

Nikoli se nisem ukvarjala z drugačnostjo. Ne na način kot bi si od mene želelo okolje.

SRCEVANJA

Nikoli nisem marala knjig. Grozno, a ne? Ampak teh knjig nisem marala zaradi tistih knjig.

SRCEVANJA

Vprašaš me po imenu. In sem tiho. Vprašaš me po priimku. In sem tiho.

SRCEVANJA

A ni življenje fascinantno? Da lahko izkušaš sebe? Ali pa bi bilo bolj "prav" reči, da se "naučiš" sebe?

SRCEVANJA

Da, običajna sem. Ker vidim, ker čutim običajne stvari. Običajne lepote, ki niso moje.

SRCEVANJA

Življenje je kot igra in igre so zanimive, mar ne?

SRCEVANJA

Si imel kdaj v življenju občutek, da je bilo "tisto in tisto" narobe? Napačno?

SRCEVANJA

"Kam pa ti?" "V Kenijo na poroko. Pa ti?" "V Bangladeš na knjižni sejem."

SRCEVANJA