Clovek

neskoncnost

It takes a loveheartmind to be allpossible.

Transcedenca

kosarica

0

book
book

UMETNOST TEKOČE MODERNE / Tiskana knjiga / RAZPRODANO

€25.00

Trenutno ni na voljo.

Umetnost našega časa je podvržena nenehnim spremembam in podobno je z definicijami. Ko za seboj puščamo obdobje umetniškega raziskovanja, hkrati ustvarjamo novega, torej tistega, ki se odpira pred nami – ustvarjamo ga z enako silo, a na drugačen način. Spreminjanje časa pomeni poizkus osvobajanja od preteklih teorij in oblik, in sicer tako, da jih prečkamo, vendar ne pozabimo. Človek je bil obdarjen s pozabljanjem, da se ne bi izgubil v drobljenju ter da raje išče in izumlja. Razumevanje definicij kot variabilnih in ne fiksnih predpostavk daje možnost iz slabega in nepravilnega ustvariti boljše, ustreznejše, lepše. Da bi umetnik to dosegel, mora preizkušati najprej sam sebe, zatem se preizkuša z drugimi in šele nato se s svojim bitjem v umetniškem delu lahko dotakne tudi ostalih. S takšnim procesom kot umetniki ne želimo ustvarjati rezultatov, temveč sporočila.

 

Čas tekoče moderne, v katerem živimo in o kateri govori poljski sociolog Zygmund Bauman, ni »samo« čas tveganj, tujosti in individualnosti, je čas širokega odpiranja na račun kritičnosti, demokratičnosti, etike in pravilne umetniške drže. Več svobode pomeni tudi več možnosti za nazadovanje k nasprotnemu. Ekonomija bi morala biti tu, da omogoča, umetnost pa, da to omogočanje zaobjame – in tako bi skupaj (nikoli ločeno) risala obraz časa. – Narava nam vedno kaže prvobitno podobo, mi ji premalo sledimo in si raje nadevamo drugačne maske, senca pa, ki nastaja vmes, ni nikoli dana sama po sebi – vedno »pada« v skladu z našim ravnanjem. (Umetniška) odgovornost, ki se ob tem odpira v slehernem izmed nas, je večja in nujnejša, kot bi si jo upali priznati – upati si pa obenem pomeni še vedno gojiti upanje. Pravilna drznost, ki iz tega izhaja, se vselej prične z razmišljanjem, ki obrodi zdrave sadove, če ni zasenčena s sistemom, v katerem je rojena. Naši umetniški (ne)koncepti so bili tako nujni za izstop iz ujetega in danega – ne iz običajnega, temveč iz navajenega. Biti navajen namreč pomeni pozabiti, da obstaja v času (izdelane in pridobljene) recesije poleg birokratskega, »klikajočega« in preračunljivega sistema tudi »umetnost dihanja«, ki se prebija iz šumov zasičene družbe povsod po svetu.

 

Umetnik ni obrtnik, umetnik ni birokrat. Umetnik je sam, a ni individualist. Je čistilec časa, alkimist, videc, erotik in brat – umetnik je domačin in (pravi) politik hkrati. Zaveda se pomena svojega vida, zato se mu trudi dajati ustrezne podobe. Poln je kot vreme, hiter kot preteklost – je eno v mnoštvu doživljanj. Zavoljo jutrišnje trdnosti mu ni žal preprek, ki jih mora preiti. Ker je aktiven uporabnik sistema, ga spreminja. Ker ustvarja v fluidnem času, se opre v svojo globino skupaj z drugimi. Umetnik pozna človeka, zato sanja resnično.

 

Lastnost fluida ni samo, da se giba in teče – fluid hlapi. Za njim ostane trdna snov. S tem pridobijo negativne lastnosti tekoče moderne perspektivno prihodnost. V tem duhu fluidnosti smo v umetniškem izražanju prehajali iz Poezije eksperimenta v Immigrating art in se naposled vrnili k raziskovanju Umetnosti A.