Clovek

neskoncnost

It takes a loveheartmind to be allpossible.

Transcedenca

kosarica

0

book
book

Tiskana knjiga "Prosti pad" - RAZPRODANO

€18.00

Trenutno ni na voljo.

Prosti pad

Pesniška zbirka

55 pesmi

 

Avtorica: Glorjana Veber

Izdajatelj: Center za slovensko književnost

Kraj in leto izida: Ljubljana, 2013

Urednik: Brane Mozetič

Zbirka: Aleph / 161

Spremna beseda: Peter Semolič

Slika na naslovnici: Abd. A. Masoud / Constellation Capricornus Rearte Gallery / Vienna

Oprema in postavitev: HandBag

Tisk: Mišmaš

 

Število strani: 83

Naklada: 300

Vezava: mehka z zavihki

Dimenzije: 210 x 148,5 x 9 mm


Izid knjige je finančno podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.


Spremna beseda

 

Poezija je svet zase in vstopiti v pesništvo hkrati pomeni izstopiti iz sveta vsakdanje resničnosti, iz svojih dosedanjih navad, praks in obredov, izstopiti iz družbenega. Francoski filozof Louis Althusser je lepo pokazal, da nas družbeno ujame že v trenutku, ko starši za nas izberejo točno določeno ime.

 

Pesnica Glorjana Veber se v svojem prvencu tega še kako zaveda, saj ga otvori z antologijsko pesmijo Imena, v kateri izbriše obstoječa imena, raz-imeni svet in sebe preprosto zato, da bi svet in sebe poimenovala na nov, pesniški način, pri čemer pesniško tu pomeni toliko kot neideološko. Na tej točki človek preneha obstajati kot družbeno bitje in postane vse in nič hkrati, postane »sužnja, gospodinja, tajnica, zver …«, uvrsti se med »lopove« in »zmikavte«, kot to beremo v pesmi Draga pesnica, v kateri Glorjana Veber tematizira Bennovo »temno hidro poezije«.  Ali povedano drugače, na tej točki se prične prosti pad in Prosti pad, torej trenutek ponovne vrtoglave vrženosti v življenje in izjemne pesniške pustolovščine.

 

V pričujoči knjigi tako ne bomo našli udobnih intelektualističnih preigravanj pomenov ali igranja z označevalci, ampak gre v njej že v intenci za svetotvorno dejanje: ustvariti nov svet oziroma svet ustvariti na novo. Svet, ki ga zrem v teh pesmih, je svet metamorfoz, stapljanja  elementov, ki se pojavljajo v njih: pokojni pesničin oče ni kovač le po poklicu, je tudi il miglior fabbro; potovanje se prepleta s pisanjem:  "fantastično se je izklopit / in zamudit vse te vmesne faze na poti // kot da bi se vozila k pesmi in prespala nedodelane verze …? ; tat avtomobila je tudi že njegov lastnik in obratno in »dragi državljan« iz istoimenske pesmi je sleherni državljan te in še katere evropske države in nenazadnje tudi avtorica sama, ki pa spet ni zgolj ona, saj "to kar delam sama se vedno dogaja v dvoje / ker to kar sem so tudi drugi …".

 

Vendar to ni prosluli postmoderni svet »where everything is possible and nothing is real«, temveč smo tu priča intelektualnemu in pesniškemu naporu prenikniti do bistva stvari, do njihovih, če smem tako reči, pravih imen, saj je vsak element, ko se pojavi, že tudi prevprašan: "Kaj je to … popolnost … / So to pometena tla? Očiščeni okvir slike v kotu? Je popolnost preteklik?"

 

Motivi in teme se v pesmih Glorjane Veber prelivajo kot neskočni skladi vode, se vedno znova v valovih vračajo, da jih zagledamo še iz novih zornih kotov, brezšivno spojeni z gibanjem pesniške govorice, ki sega od zanosnih orfičnih tonov v pesmih Zemlja, Čas, V bližini nedolžnosti, Kaplja … do realističnega sloga v pesmih Ali misliš, da to pomeni, da bo tudi poezija vedno druga? Pomirjen, Čudež pri Kobaridu …, pesmih, ki se izpisujejo pred nami na široki paleti občutij od žalostinke do ironije.

 

Vse to mi daje vedeti, da se soočam s kompleksnim in neprestano spreminjajočim se svetom, ki v enaki meri zajema iz pesničine intime in iz politike, umetnosti, glasbe, poezije, metafizike … Če je prva vir pričujoče pesniške govorice, to ne pomeni, da so druge zgolj dodatki le-tej, saj se pojavljajo na isti strukturni ravni s prvo in so, še posebej ko gre za motive družbenega, podvržene kritiki.

 

Vendar pa se pesničina družbena angažiranost ne ustavi zgolj na motivni ravni, temveč se godi tudi na ravni pesniškega izrekanja – pred sabo imamo tako individualno, avtentično pesniško govorico, ki po svoji silovitosti in na trenutke temačnosti evocira poezijo slovenskega visokega modernizma, ki pa ji niso tuji niti manj zavezujoči, lahkotnejši toni aktualnega slovenskega pesništva.

 

Zato je poezija Glorjane Veber tako eksistencialna kot intelektualna in predvsem globoko erotična, erotična v smislu Bataillovega erotizma: prosti pad tako ni prosti pad le za avtorico verzov, temveč tudi za njihovega bralca. Svet, ki ga zrem v tej knjigi, je svet prepadnosti, svet vrtoglavice nad prepadom, je brezpogojna izročenost pesniški govorici kot drugemu. Vendar pozor! Na dnu tega prepada nas ne čaka dno, pozaba, pomirjenost s svetom in s samim sabo. Na njegovem dnu srečamo sami sebe kot Drugega.