PEPEL, PRAH IN REVOLUCIJA | pesniška zbirka | 100 strani | RAZPRODANO

Avtor | Octavian Soviany | Prevod | Aleš Mustar | Odgovorna urednica | Glorjana Veber | Uredniški odbor | Ana Geršak | Aleš Mustar | Maša Pfeifer | Glorjana Veber | Spremna beseda | Aleš Mustar | Izdajatelj | Inštitut IRIU | Zbirka | Hudi časi | Naslovnica, oprema in postavitev | Anja Cimerman | Avtorica fotografije na naslovnici | Miruna Vlada | Lektura in korekture | Lena Vastl | Tisk | NTD d.o.o. | Naklada | 500 | Vezava | mehka | Kraj in leto | Ljubljana 2013 | Dimenzije | 205 | 146 | 10 mm | Kulturni projekt izdaje knjig | Javna agencija za knjigo RS 

Spremna beseda 

Octavian Soviany, romunski pesnik, pisatelj, dramatik in kritik, se je rodil leta 1954 v Braşovu. Leta 1983 je objavil prvo zbirko poezije Vajeništvo starega alkimista, ki so ji v devetdesetih sledile štiri zbirke, objavljene v antologiji Benediktova knjiga (2004). Po letu 2000 je objavil zbirko Druge staromodne pesmi (2004), Pisma iz Arkadije (2005) in Draga (2006) ter romana Besedila iz Črne gore (2003) in Življenje Kostasa Venetisa (2011). Objavlja tudi kritike in dramska besedila. Gre skratka za enega najbolj vsestranskih sodobnih romunskih pisateljev.

"Moji verzi morda niso politično korektni – so pa korektni s človeškega vidika," je Octavian Soviany zapisal v zadnji pesmi iz zbirke Pepel, prah in revolucija. V pričujoči pesniški zbirki, Sovianyjevi zadnji, ni milosti. Rahločutnost in brutalnost hodita z roko v roki. Avtor, ki se zaveda, da časa ne moreš zavrteti nazaj, nas povabi v muzej "praznine", kot ga je sam poimenoval, v katerem naletimo na avantgardiste, na predstavnike mlajše generacije romunskih pesnikov, pa tudi na navadne smrtnike, ki so podlegli skušnjavam alkohola in pristali na dnu družbene lestvice, inženirje, berače, pleskarje, ki prebirajo Dostojevskega in ki jim krčmarica odšteva čas do smrti, v zadnjem sklopu pesmi pa se srečamo z vélikimi ljudmi revolucij, s smetano diktature. Pesmi v tej zbirki, nekatere tudi "politične", zaradi česar precej provokativne, prežemajo občutki žalosti, ogorčenja, nemoči in utrujenosti lirskega subjekta, ki ga je iztrošila Čaušima (gre za skovanko iz imen Ceauşescu in Hirošima), kot so v železnih časih sarkastično poimenovali Bukarešto. Velikih rešitev ni, gre samo za pričevanje, doživljanje "novega" sveta, v katerem "so Američani končno prišli", vendar vsa občutja grenkobe blaži in prekriva tenkočutna ironija, ki je tako značilna za vso romunsko književnost. Gre za poezijo, ki slovenskega bralca zagotovo ne bo pustila ravnodušnega. Letos je za to zbirko avtor prejel prestižno nagrado revije za kulturo Observator Cultura. | Aleš Mustar